Kot je sporočil nemški minister za kulturo Bernd Neumann, bodo gradnjo spomenika začeli leta 2010, končan pa naj bi bil do leta 2012. Spomenik bo dopolnil degradirano območje med cesto Unter den Linden in Muzejskim otokom ter vzhodnim bregom Muzejskega otoka, torej območje, na katerem bodo postavili tudi rekonstrukcijo mestnega gradu. V natečajnem gradivu bo zapisano, da naj bi bil spomenik realiziran v vrednosti do 10 milijonov evrov, kar pravzaprav pomeni zmanjšanje prvotno predvidene vsote. Še nedavno se je namreč govorilo, da naj bi postavili spomenik v vrednosti 15 milijonov evrov. Vendar pa je vlada sporočila, da je vedno bolj naklonjena misli, da bi podoben spomenik postavili tudi v Leipzigu, torej v mestu, kjer so se tako imenovane ponedeljkove demonstracije (Montagsdemonstrationen), ki so privedle do padca meje med obema nemškima državama 9. novembra 1989, tudi začele. In nekaj denarja mora tako vlada nameniti tudi temu spomeniku.
Spomenik, ki sega do 19. stoletja
Ob intenzivnem postavljanju spomenikov v zadnjih letih si ne moremo kaj, da se ne bi spomnili na posebni fenomen, 'pravo spomeniško mrzlico', ki je nemške dežele zajel v 19. stoletju in ki je imel v takratnem času nemškega boja za lastno državo in pozneje v med afirmacijo Nemškega cesarstva v družbi največjih evropskih narodov posebno vlogo. O kontinuiteti tega 'spomeniškega gibanja' je spregovoril tudi Neumann, ki je po poročanju časopisa Berliner Morgenpost dejal, da naj bi novi spomenik ne bil le spomin na padec berlinskega zidu in na združevanje Nemčije, ampak naj bi bil obenem tudi opomnik na "pozitivne dogodke v nemški zgodovini, začenši pri osvobodilnih gibanjih v 19. stoletju". Namen tega spomenika je torej "predstaviti verigo pozitivnih zgodovinskih dogodkov z ozirom na svobodo in demokracijo, ki so se zgodili v Nemčiji".
Koncept, ki zaznamuje zgodovino nemškega spomenika
Zgodovina velikih berlinskih političnih spomenikov se običajno začenja pisati z natečajnim razpisom za spomenik razsvetljenemu pruskemu kralju Frideriku II. leta 1786. Spomenik kralju - filozofu so po dolgih pregovarjanjih glede mesta postavitve in oblike spomenika postavili šele leta 1851, in sicer v zelo klasični koncepciji kiparja Christiana Daniela Raucha, vendar pa velja elaborat arhitekta Friedricha Gillyja za zasnovo, ki je za vedno zaznamovala nemško umetnost postavljanja nacionalnih spomenikov. Gilly je namreč predvidel "spomenik na leipziškem trgu, ki je močno presegal vse do takrat postavljene spomenike vladarjev, obvezno predstavljenih v podobi konjenika. Namesto te Gilly predvidi postavitev templja, pravo urbanistično ureditev." (Neumayer, Fritz v eseju Zur Fortsetzung anvertraut: Rückblick auf eine kurze Laufbahn). S tem se uveljavi ideja, da je spomenik forma, ki pripada obema miljejema izražanja, kiparskemu in arhitekturnemu.
Spomenik je v prvi vrsti arhitektura
Ideja, da je spomenik del arhitekturnega ustvarjanja, ki se med drugim izraža tudi v najnovejšem velikem berlinskem spomeniku, polju stel oziroma spomeniku, posvečenemu pobitim evropskim Judom, arhitekta Petra Eisenmana, je ostala stalnica diskurza o političnih spomenikih tudi zaradi posebnega, skoraj vzvišenega poslanstva, ki so ga pripisovali arhitekturi. Vplivni kulturni teoretik s konca 19. in z začetka 20. stoletja Moeller van den Bruck (treba je poudariti, da je političnoideološko pripadal volkovsko-nacionalistični usmeritvi) je tako zapisal: "Arhitektura je metafora javnega življenja," (Van den Bruck, Moeller: Der preußische Stil), podobno veliko vlogo v 'delu za narod' pa je arhitekturi pripisoval na primer tudi Friedrich Nietzsche, ki je menil, da gre pri arhitekturi "za veliko dejanje volje, volje, ki prestavlja gore, za opoj velike volje, ki narekuje umetnost. Najmočnejši ljudje so zmeraj navdihovali arhitekte; arhitekt je bil zmeraj pod sugestijo moči. V stavbarstvu se mora ponazoriti ponos, zmaga nad težo, volja do moči", (Nietzsche, Friedrich: Somrak malikov).
Grenak spomin na veličastne spomenike
Misel na zgodovino nacionalnih in drugih političnih spomenikov je v Nemčiji vendar vedno nekoliko grenka, saj so bili ravno veliki nacionalni spomeniki (spomeniki v spomin na Bismarcka, množica spomenikov, posvečenih cesarju Viljemu I., Hermanov spomenik v Tevtoburškem gozdu, Spomenik bitke narodov v Leipzigu, Walhalla ...) nosilci poudarjenega 'mitološkega' nacionalizma, ki je bil pomemben agens militarizma in začetkov porajanja nacionalsocialistične misli. Zdi se, da so tako zadnje akcije za spomenike kot opravičila žrtvam nemške strahovlade v 20. stoletju in za spomenike, ki poudarjajo demokratično in liberalno bistvo nemškega naroda, le še en dokaz za to, da Nemci s svojo zgodovino vendar še niso povsem razčistili in da jih dejanja dedov in pradedov še vedno težijo.
Spodaj vam predstavljamo nekaj starejših berlinskih političnih spomenikov in zasnov zanje, ki pa niso bile realizirane.
Polona Balantič