Med njenimi najbolj znanimi deli so ilustracije pripovedke Mojca Pokrajculja ter lutke za predstave Zvezdica Zaspanka, Ostržek, Butalci in druge, je poročala Televizija Slovenija.

V ljubljanskem lutkovnem gledališču je bila nepogrešljiva skoraj pol stoletja, sodelovala je pri snemanju prvega celovečernega filma Na svoji zemlji, ustvarjala je tudi portrete in malo plastiko ter slikala na svilo.

Umetniška družina
Kraljeva se je 9. septembra 1909 na Dunaju rodila pesnici slovenske moderne Vidi Jerajevi (z dekliškim imenom Franja Vovk) in očetu violinistu Karlu Jeraju. (Mimogrede, Jeraj je bil od leta 1900 koncertni mojster dunajske Dvorne opere (pod vodstvom Gustava Mahlerja) in je koncertiral po mnogih državah Evrope. Po razpadu Habsburške monarhije se je preselil v Ljubljano in postal profesor violine na ljubljanskem konservatoriju. Skladateljsko je deloval kot aranžer, komponiral pa je tudi opero Lepa Vida (na Prešernovo besedilo)).

Leta 1928 je Mara končala tehnično srednjo šolo v Ljubljani na oddelku za keramiko. Istega leta se je poročila s slikarjem, ekspresionističnem kiparjem in ilustratorjem Tonetom Kraljem.

Poleg je bila pri nastajanju prvega slovenskega celovečerca
Slikarsko se je izpopolnjevala v Parizu in Italiji, v oblikovanju filmskih mask in lutk pa v Pragi. Od leta 1947 je delala kot maskerka pri Triglav filmu. Med drugim je sodelovala pri prvem slovenskem celovečernem filmu Na svoji zemlji.

Od leta 1952 je oblikovala lutke in maske v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Umetnosti rezbarjenja jo je naučil mož Tone, oblikovalsko pa je vse bolj razvijala svoj lasten rokopis. Njeno prvo delo so bile lutke za marionetno predstavo Obuti maček (1953). Sledile so štiri igre ročnih lutk z veseljakom Pavliho, za njimi pa spet poetični lesenjački na nitkah: Lenuh Poležuh, Srečni princ Oscarja Wilda in imenitni Ostržek, ki je navduševal gledalce na turneji po Zahodni Nemčiji (1960). Od zamisli do končne izvedbe je z lutkami opremila že omenjena Ježkovo Zvezdico Zaspanko in Butalce Frana Miličinskega, pa tudi Puškinovo Pravljico o Kralju Saltanu in še vrsto drugih.

Ilustracije, portreti in mala plastika
Slikala je tudi na svilo in za to likovno zvrst dobila prvo nagrado na mednarodni razstavi v Firencah, kar ji je omogočilo študijsko pot v Pariz. Kraljeva se je ukvarjala tudi z malo plastiko, posvečala se je ilustraciji, predvsem pa je znana kot portretistka. Ohranila se je vrsta njenih portretov v olju, med njimi je veliko otroških, v katerih se kaže njena enkratna sposobnost vživljanja v otroško dušo.

Ta odlikuje tudi v petdesetih letih ustvarjene ilustracije mladinskih knjig - posebno znane so ilustracije Zvezdnih tolarjev in Mojce Pokrajculje - in izjemna bera njenih blago ironično stiliziranih lutk, marionet in ročnih lutk. Od leta 1991 je vodila slikarsko skupino Klub Arti na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani.

Njeno delo ni ostalo neopaženo
Za dolgoletno profesionalno delo na likovnem področju, zlasti na področju ilustracij mladinskih knjig in oblikovanje lutk, je leta 2001 prejela Župančičevo nagrado za življenjsko delo, za oblikovanje lutk pa so jo počastili tudi z najvišjo stanovsko Klemenčičevo nagrado.

Lani so se njeni stoletnici poklonili tudi v Lutkovnem gledališču Ljubljana; na pravljičnem večeru je igralec Karel Brišnik interpretiral svojo Pravljico o metulju in svetilki, ki jo je Kraljeva ilustrirala pred desetimi leti.