V utemeljitvi nagrad so zapisali, da Prešernova nagrada potrjuje vrednost Košutovih verzov in opozarja na zasluge, ki jih ima pesnik pri ohranitvi slovenske besede v tržaškem urbanem svetu. Prešernova nagrada Antonu Nanutu pa je utemeljena kot zaslužen poklon "poslancu slovenske poustvarjalnosti".

Košutova obramba jezika
Verzno snovanje tržaškega pesnika Miroslava Košute se vključuje v splošno slovensko literarno dogajanje vse od leta 1963, ko je izšel njegov prvenec Morje brez obale. Napisal je mnogo pesniških zbirk tako za odrasle kot za otroke. Razmišljanje o bivanju človeka, občutje skrajne osamljenosti in iskanje življenjskega smisla so motivi, ki vključujejo Košutov pesniški opus znotraj modernizma. Ob opisanih literarnih težnjah so v njegovih verzih opazni še samosvoji postopki, zaznavni predvsem v nekaterih tematskih vozliščih, ki se vseskozi razvijajo in spreminjajo. Sunki upanja so vezani na mladostniška ljubezenska občutja, ki jih dopolnijo pomirjujoči prizori družinske intime, trenutki neutolažljive žalosti ob izgubi družinskega člana in zrela ljubezenska dinamika dveh življenjskih sopotnikov.

Podobnemu razvoju sledi narodna motivika. Košutova jezikovna zavest je dozorela v povezavi z biografskimi elementi, saj je pesnik v zgodnjem otroštvu doživel utišanje materinščine. Prepoved je zahtevala zatajitev slovenščine, kar je v njem sprožilo uporno kljubovanje in oblikovalo potrebo po obrambi jezika. Kljub temu se pesnikova vera v nastavitve prednikov postopoma ruši; zaupanje v obstoj jezika pa krušijo strahovi pred izginotjem. Pogled na Trst postaja čedalje bolj obremenjen s puhtenjem slovenskega dela, potop v lastno notranjost pa vznemirja pesnika zaradi razcepitve narodnega jaza, je v utemeljitvi nagrade zapisala Vilma Purič.

Pesnik Miroslav Košuta je o prejetju Prešernove nagrade dober mesec pred 75. rojstnim dnem povedal: "Zadovoljen sem, ker je to priznanje vsemu mojemu delu na področju kulture, slovenske poezije in v okviru zamejstva. Lepo je dobiti to nagrado. Posebej, če veš, da imaš za seboj izjemno trdo življenje, da si žrtvoval tudi družino svojemu kulturnemu poslanstvu in da si navsezadnje zaradi tega poslanstva tudi zapustil Ljubljano in se vrnil v Trst. V Ljubljani sem se počutil imenitno in sem ji zmeraj priznal, da je center slovenskega naroda v vseh dejavnostih."

Nanutova dirigentska pot po Evropi in svetu
Maestro Anton Nanut je eden najbolj znanih, najuspešnejših in tudi na tujih koncertnih odrih stalno navzočih slovenskih glasbenikov. Poklicna pot ga je vodila kot gostujočega dirigenta med številne orkestre, zlasti po Evropi. Njegove muzikalno polne interpretacije in bogato sodelovanje z orkestri in solisti svetovnega slovesa so rezultat jasne zavesti o poslanstvu klasičnega glasbenega repertoarja, svetovne in slovenske glasbene zapuščine, tako simfonične kot širše koncertne.

Močna, umetniško celovita in v svojem nastopu prepričljiva dirigentska osebnost je doživela tudi plodno studijsko dejavnost, ki je posneta na skoraj dvesto nosilcih zvoka, je v utemeljitvi Prešernove nagrade zapisal Leon Stefanija.

Dirigent Anton Nanut je v svoji karieri prejel že številne nagrade, o pomenu Prešernove pa je povedal: "Vsekakor je za Slovenca in v Sloveniji najpomembnejša Prešernova nagrada. Nagrado Prešernovega sklada sem dobil leta 1979, od takrat pa je minilo nekaj časa. Večkrat sem bil nominiran, ampak kdor čaka, dočaka. V profesionalnem smislu pa se mi zdi, da so bile druge nagrade pomembnejše, na primer nagrada lira, nagrada Slobodne Dalmacije za izvedbo Mozartovega Rekviema, nagrada Milka Trnina."