Jože Ciuha se nikoli ni zmenil za modne smernice v umetnosti, ampak ga je vedno vznemirjalo iskanje lastne likovne govorice. Svoboda mu je veliko pomenila, v njej je prepoznal zrcalo duhovne zrelosti in ustvarjalne sposobnosti posameznika. "Tako kot sem želel biti informiran, sem želel biti drugačen. Nisem želel ponavljati in biti ena od variant že ponujenega koncepta," je razmišljal umetnik.

Na akademiji se je sicer nekaj naučil, je dejal pred leti, a je po študiju potreboval 20 let, da je naučeno pozabil in našel samosvoj izraz. "Človek v stremljenju po svoji notranji logiki išče svoj lastni rokopis. Mene je vedno vznemirjala risba kot taka, linija, ki drhti in govori."

Rodil se je leta 1924 v Trbovljah. Najprej se je posvetil študiju primerjalne književnosti, umetnostne zgodovine in arheologije, šele zatem študiju na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani. Po diplomi je leta 1950 opravil še specialko za zidno slikarstvo pri Slavku Pengovu. Že med študijem je obiskal Makedonijo, kjer so nanj pomembno vplivale srednjeveške freske in bizantinsko izročilo.

Leta 1956 je odšel v Pariz, pozneje je študijsko potoval na Vzhod, v Mjanmar, kjer je raziskoval vzhodnjaško in budistično filozofijo ter duhovnost. Tudi tam je našel navdih za svoje slikarstvo. Potoval je na Tajsko, v Kambodžo, Indonezijo, Bangladeš in Indijo. Leta 1964 je potoval po Južni Ameriki, nato se je podal še proti ZDA in Mehiki, svoja doživetja s potovanj pa zapisal v knjigah Potovanje v deveto deželo, Okameneli smehljaj in Pogovori s tišino.
Med vsemi kraji, v katere ga je zanesla pot, mu je bil najljubši Pariz. Tja se je vedno znova vračal, v osemdesetih letih pa se v francosko prestolnico tudi preselil. Tam se je srečal s pesnikom in likovnim kritikom Alainom Bosquetom, ki mu je odprl pot na pariško likovno prizorišče.

Umetnikov slikarski opus je izjemno širok in raznolik, vsebinsko pa ga povezuje prežetost z ironijo. Nikoli ni ostal zavezan eni tehniki, ampak je vedno znova preizkušal drugačne izrazne načine. Slikal je na platno, papir in pleksisteklo, se ukvarjal z grafiko, ustvarjal mozaike, tapiserije in freske. Posvečal se je tudi scenografiji, kostumografiji in izdelavi lutk.

V večnem ustvarjanju svojega najboljšega dela
Vpliv srednjeveške, zlasti bizantinske umetnosti, je prepoznati v ritmičnem nizanju figur, ki lebdijo na zlatem ozadju, stare vzhodne kulture pa so svojo sled pustile v vzhodnjaških pismenkah, ki se zlate izrisujejo na temnem monokromnem ozadju. Ciuhovo umetnost bi lahko povzeli kot z ironijo prežet dialog s sodobnim svetom. Na človeške slabosti je opozoril s pomočjo živalskih podob, človeški lik pa je rad tudi groteskno interpretiral. Ustvarjal je do konca, saj kot je večkrat dejal: "Še vedno delam, kot da najboljšega dela še nisem ustvaril."

Večkrat nagrajeno ustvarjanje
Za svoje delo, ki ga je predstavljal na več kot 400 samostojnih in 300 skupinskih razstavah, je bil večkrat nagrajen. Leta 1967 je prejel nagrado Prešernovega sklada, Jakopičevo nagrado so mu podelili leta 1981, za leposlovno knjigo za otroke je bil leta 1965 nagrajen z Levstikovo nagrado, lani pa je prejel nagrado za življenjsko delo na področju knjižne ilustracije. Prejel je tudi častni naziv vitez lepih umetnosti in literature ter avstrijski častni križ znanosti in umetnosti, bil je tudi član Ruske akademije umetnosti. Na zadnjem Slovenskem bienalu ilustracije so umetniki podelili nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo.
Ciuha se je posvečal tudi pedagoški dejavnosti. Med letoma 1974 in 1978 je vodil seminar za svobodno slikarstvo na Mednarodni poletni akademiji v Salzburgu. Bil je gostujoči predavatelj na Zahodni michiganski univerzi, dve leti je poučeval grafiko na mednarodni grafični šoli v Benetkah in dvakrat predaval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.

Kot je sporočila njegova družina, se bodo od umetnika poslovili v četrtek na Plečnikovih Žalah.

V priloženem posnetku si oglejte dokumentarni portret Jože Ciuha – slikar svojega časa, ki ga je umetniku posvetila TV Slovenija.