Welt am Draht (Svet na žici) je med manj znanimi izdelki Rainerja Wernerja Fassbinderja, vendar pa je ta sicer 'zgolj' televizijska produkcija eden najbolj vizionarskih Fassbinderjevih filmov. Svet na žici, ki so ga restavriranega predvajali v razprodanem berlinskem kinu International, je namreč film, ki je v času pred vstopom računalniške tehnologije v svet slehernika napovedal ukvarjanje z dilemami resničnosti in dozdevnosti, ki stojijo v jedru filmske trilogije Matrica. In prav zares je Fassbinderjev film, posnet po romanu Simulacron 3 ameriškega pisatelja in novinarja Daniela F. Galouya.

Znanje, zaradi katerega mora znanstvenik zogleneti
V filmu, v katerem je Fassbinder zbral skoraj vse, ki so na filmu bili dobro videti in ki jih je imel rad, torej od Klausa Löwitza prek Wolfganga Schenka, Margit Carstensen, Ulli Lommel, Ingrid Caven do Günterja Lamprechta, je jedro zla inštitut kibernetike in raziskovanja o prihodnosti. Na njem prirejajo celo zabave in ob pesmi v izvedbi Marlene Dietrich ljudje postopajo ob bazenu. Dokler vestni tehnični vodja inštituta ne izreče besed: "Vem nekaj, česar vi ne smete vedeti, ker bi bil sicer svet, ki ga poznamo, pogubljen." Nato zažari in zgori v električnem 'udaru' z napetostjo 800 voltov.

Ko hoče simulaker pobegniti v resničen svet
Njegov naslednik Fred Stiller (Klaus Löwitsch) je veliko manj skrupulozen; odkrito se loti tega 'vedenja', čemur sledi več poskusov odstranitve njegove osebe in pa tudi zelo nenavadno vedenje simuliranega sveta, ki so ga ustvarili v inštitutovem računalniku. Nekatere simulirane 'enote' (osebe) hočejo storiti samomor, ena enota pa hoče zapustiti virtualni svet in se vklopiti v resničnega. Nastopi torej temeljno vprašanje, ali je simulirani svet, ki so ga ustvarili znanstveniki, zares le simulacija, ali pa je postal prava in enakovredna vzporedna resničnost. Dogajanje spremljajo zvoki, ki namigujejo na to, da je svet vedno bolj omrežen s kabli oziroma da svet, kot nam pove naslov, postaja 'žičnati svet'.

Film ni le kontemplacija o teh vprašanjih, ki filozofijo in znanost zvedejo na isto raven, ampak je tudi odlična akcija. Preganjanja z avtomobili in Löwitsch, ki na ogled postavi svoje mišice in dobro formo, so nekaj, kar daje filmu izredno dinamiko, ki je v bolj kontemplativnih Fassbinderjevih filmih ni bilo. Film si po večletni pozabi lahko ogledamo na DVD-ju, ki je izšel ob Berlinalu in ki prinaša po sodbah kritikov tehnično izredno restavrirano kopijo filma.