Pred časom mi je prišlo na uho, da večina gledalcev ne ve, kako filmi pridejo na naša platna oziroma si predstavljajo, da jih Kolosej ali Tuš preprosto uvažata neposredno iz države porekla. Filmi načeloma niso izdelki, ki bi jih lahko uvažal kdor koli za katero koli področje. Za to skrbijo lokalni distributerji, ki pokrivajo točno določena področja, kar pomeni, da za ta področja kupujejo distribucijske pravice, ki jih po nakupu ne more kupiti nihče več. Dokler seveda ne poteče pogodba, ki navadno traja sedem do deset let.

Majorji in neodvisni
Na grobo lahko distributerje delimo na dve skupini: Majorske in neodvisne. Majorji so zastopniki velikih studiev, kot so Disney, Fox, Paramount in Sony. Neodvisni pa so vsi ostali. Stvar pa ni tako preprosta, ker lahko studio proda mednarodne pravice drugemu studiu ali jih celo ponudi neodvisnim distributerjem. Načeloma sicer velja, če v ZDA neki film izzide pod okriljem studia Fox, bo v Slovenijo prišel prek lokalnega distributerja Foxovih filmov. V primeru Slovenije se vsi majorski distributerji ukvarjajo tudi z neodvisno distribucijo z izjemo Cenexa (zastopnik studia Disney), ki ima v ta namen hčerinsko podjetje Fivia.

Fizična distribucija
Filmska kopija je 6 do 8 (precej velikih in težkih) kolutov 35-milimetrskega filmskega traku, ki jih v kinocentrih zlepijo skupaj v eno, v starejših ali manjših dvoranah pa v dva projektorska koluta (zato pride vmes do preklopa). Za Slovenijo distributer kupi eno do 15 kopij posameznega filma, ki potem krožijo po slovenskih dvoranah od največjih mest naprej. Še pred tem mora distributer vsako kopijo posebej podnasloviti, kar počnejo specializirana podjetja v Ljubljani ali Zagrebu. Ko je kopij manj, traja dlje časa, da film pride naokoli. Bančni rop ima na primer le eno kopijo, Kvantum sočutja pa kar 15! Po številu kopij se lahko vidi, za kateri film se pričakuje, da bo uspešnica. Včasih je bilo kopij manj, zato je neki film krožil po državi več kot leto dni. Manj znano dejstvo je tudi, da evropski distributerji, ki so na tesnem z denarjem, kupujejo rabljene kopije iz ZDA in Velike Britanije, kjer filmi niso podnaslovljeni. V zadnjih letih je tega manj, ker filmi zaradi piratstva doživijo evropsko premiero z manjšimi zamiki. Vse razen ene kopije, ki gre v arhiv Kinoteke, se po koncu prikazovalske poti uničijo. V bližnji prihodnosti bo digitalna distribucija odpravila težave s stroški fizične distribucije, obrabe in podnaslavljanja, vendar o tem kaj več kdaj drugič.

Distributer potem vsak film posebej ali v paketih ponudi lokalnim kinopodjetjem, kot sta Kolosej in Planet Tuš, ter posameznim dvoranam v manjših krajih. V Sloveniji se je uveljavila navada, da prikazovalec pobere 60% denarja od prodanih vstopnic, ostalo pa pripada distributerju. Prikazovalec mora poleg filma prikazati tudi napovednike, ki jih mora skupaj z reklamo v kinu, kot so plakati, kartonske stojnice, sodelovanje z oglaševalci in podobno, priskrbeti distributer filma. Kino poleg tega služi še s prodajo pokovke in pijače ter oglasnega prostora pred filmi.

Uroš Šetina