Pogodbo za 300 milijonov dolarjev (217,8 milijona evrov) vreden projekt je Gaiman podpisal s kitajskim televizijskim producentom Džangom Džidžongom. Kot svetovalec za scenarij in 3D-tehnologijo bo pri projektu sodeloval nihče drug kot James Cameron osebno (govori pa se tudi, da za režijo snubijo tudi Guillerma del Tora, ki se zdi kot nalašč za tovrstno zgodbo). Posneli naj bi tri dele, vsak naj bi imel proračun 100 milijonov dolarjev.

Na Kitajskem dolar bolj zaleže, manj pa je svobode
"Rad bi videl, da bi polovica proračuna za filme prišla iz Kitajske in polovica iz Hollywooda, a zavedam se, da bo večina denarja prišla iz Kitajske, ker ga je trenutno tukaj zelo lahko pridobiti," je realističen Džidžong.

Snemanje in produkcija filmov bosta zaradi nižjih stroškov prav tako potekala na Kitajskem, podporo pa ima produkcija tudi pri tamkajšnjih oblasteh. Po Džidžongovih besedah je milijon dolarjev vreden "dvakrat toliko", če se film snema na Kitajskem. Seveda pa ima snemanje na Kitajskem tudi svoje minuse, po navadi v obliki državnega nadzora in omejevanja ustvarjalne svobode. Lani maja, ko so na tiskovni konferenci najavili snemanje filma, je ob Džidžongu sedel direktor kitajskega filmskega urada - jasen znak, da bo država pazljivo spremljala, kako se bo režiser lotil kulturnega izročila. Gaiman se za zdaj z grožnjo cenzure ne obremenjuje: "Opice ni mogoče zatreti. Če ga skušaš cenzurirati, to ni več on."

Dobra zgodba preseže meje enega samega naroda
Potovanje na Zahod je namreč približno 500 let stara pripoved o budističnem menihu in njegovem potovanju v Indijo, kjer bi rad pridobil Budove zvitke, se odkupil za svoje pretekle grehe in doživel razsvetljenje. Na poti ga spremljajo trije učenci (eden izmed njih je opičji kralj, ki ga je Buda spremenil v opico za kazen za upor proti nebu) ter zmajski princ, ki ima vlogo menihovega konja. Pripoved je izjemno priljubljena na Kitajskem, tako v tiskanih kot filmskih in televizijskih različicah.

Zgodbe se je treba lotiti tako, kot se je Peter Jackson Gospodarja prstanov, je prepričan Gaiman. "Iz nje moramo narediti nekaj filmskega, neepizodičnega. Navsezadnje ima to zgodbo v genski zapis vgrajena milijarda in pol ljudi." Po njegovem mnenju ni na zgodbi namreč nič takega, kar bi bilo zanimivo samo za kitajsko občinstvo, za zahod pa ne; še posebej liki negativcev se mu zdijo nenadkriljivi. "Pri na primer Odiseji ni prav tako nič samoniklo grškega. Obstajajo pač veličastne zgodbe, ki delujejo na ljudi, kot recimo 2.000 strani dolga zgodba, ki je polna pustolovščin."

V slovenščino so prevedeni Gaimanovi romani Coraline (2008), Pokopališka knjiga (2010), Nikolikje (2010) in Dobra znamenja (2010). Variety poroča, da je avtor v zadnjem času veliko potoval po Kitajski v iskanju primernih lokacij, ki bi mu lahko pomagale pri pisanju.