Eliu Kazanu je ameriški literarni svet lahko hvaležen: s filmsko predelavo je ponovno oživil in širšim množicam predstavil odlična dela, kakršni sta bili tudi Tramvaj poželenje Tennesseeja Williamsa in Smrt trgovskega potnika Arthurja Millerja. Obenem je Kazan igral ključno vlogo pri preboju Marlona Branda in Jamesa Deana med hollywoodsko elito. A vse njegove zasluge je, vsaj v očeh nekaterih, zbrisalo režiserjevo pričanje pred komisijo za boj proti državnim sovražnikom leta 1952.

Rdeči preplah
Kazan je odigral vlogo v vseameriškem protikomunističnem lovu na čarovnice: komisiji je izdal kar šestnajst imen ljudi, ki naj bi simpatizirali s komunizmom; med njimi je bil tudi njegov tesni prijatelj. Največja napaka njegove kariere pa je šele sledila: v New York Timesu je objavil celostranski oglas, s katerim je skušal razložiti razloge za svoje ravnanje. Kazanovo ime je takrat in še vrsto let v Hollywoodu pomenilo izdajalca, informanta. Še celo njegov najboljši film, On The Waterfront, so nekateri razlagali kot apologijo izdajstva.

Svojega imena ni nikoli čisto opral
Kazan je v 94. letu starosti umrl predlani. Potem ko je bil od začetka štiridesetih do šestdesetih ključna figura filmske in gledališke režije, je moral preostanek življenja pisati cenene romane za masovno proizvodnjo. Ko mu je leta 1999 Akademija podelila oskarja ža življensko delo, se več kot tretjina dvorane ni pridružila stoječim ovacijam.

Borec za ideje ali koristoljub?
Zdaj je izšla Kazanova biografija izpod peresa zgodovinarja in novinarja Shickela, ki ponovno odpira stare rane. Avtor v njej zagovarja stališče, da je pokojni režiser zelo načelno in izrazito nasprotoval Partiji in da je pričanje proti njenim privržencem štel za svojo moralno dolžnost. V imenu svojih načel se je bil celo pripravljen odpovedati cvetoči karieri.

Vrsto let kasneje naj bi Kazan vseeno izrazil kesanje zaradi svojih dejanj: ne iz političnega stališča, temveč zaradi človeškega faktorja in vpletenih ljudi.