Scenarij z naslovom Sextiofyra minuter med Rebecka (Štiriinšestdeset minut z Rebecko) je nastal leta 1969 - a, kot vemo, do filmskega sodelovanja med tremi velikani sedme umetnosti nikoli ni prišlo. Besedilo je romalo na polico, kjer je bil pozabljen do začetka novega tisočletja, ko je Bergman svoj arhiv daroval fundaciji, ustanovljeni za sistematiziranje in ohranjanje režiserjeve zapuščine.

V resnici je Bergman napisal kar nekaj scenarijev, ki niso nikoli prišli do velikega platna, je pa Štiriinšestdeset minut z Rebecko zanimiv zato, ker zanj niti večina poznavalcev Bergmanovega opusa doslej ni vedela, je v sredo poročal časnik Dagens Nyheter.

Šved si je v glavni vlogi mednarodne koprodukcije zamislil Katharine Ross, ki je bila v tistem obdobju silno priljubljena igralka, predvsem po zaslugi svojih vlog v Diplomirancu in filmu Butch Cassidy and the Sundance Kid. Režiserja je namreč zanimalo odpiranje svetu in sodelovanje z ameriškimi igralkami, ki bi mu lahko pomagalo do obširnejše distribucije in višjih proračunov. Sad tovrstnih prizadevanj je bil, denimo, film The Touch (1971) z Elliottom Gouldom v glavni vlogi, ki pa ni bil pretirano uspešen.

Poklon mojstrovi stoletnici
Zgodba bo premiero doživela 6. novembra, najprej v obliki radijske igre, nato pa se bo realizacije lotila švedska režiserka Suzanne Osten. Premiera je načrtovana za leto 2018, v katerem bi Bergman praznoval stoti rojstni dan.

"To je nekaj podobnega, kot da bi se našel neznan roman Ernesta Hemingwaya ali neznano platno Pabla Picassa. Gre za Bergmanov scenarij iz najplodnejšega obdobja njegovega ustvarjanja - ne gre za delo mladega, začetniškega umetnika, ki bi bilo zanimivo samo zaradi svoje zgodovinske vrednosti," je na tiskovni konferenci v švedski prestolnici poudarila Ostenova. "Obenem pa ta scenarij samo še poveča skrivnostnost Bergmanovega opusa. V njem boste našli nasilno spolnost, homoerotizem in močno feministično perspektivo, kar za njegove filme sicer ni značilno."

Bergman - feminist
Protagonistka zgodbe je učiteljica za gluhoneme; Rebecka je noseča in čustveno odrezana od svoje okolice. Scenarij popisuje njeno iskanje spolne in politične osvoboditve. "To je edinih 64 minut, v katerih je Bergman čisti feminist. Od nekdaj so se v njegovih filmih pojavljale močne ženske, a tu gre še korak dlje. Očitno se je leta 1969, ko se je Švedska malce pozno pridružila spremembam, ki so pretresale svet, odprl oči in na fantastičen način ujel atmosfero časa."

Bergman je na svojem domu na otoku Faro umrl leta 2007 v 90. letu starosti. Med najpomembnejšimi nagradami za njegove dosežke sta zlata palma za življenjsko delo na 50. filmskem festivalu v Cannesu leta 1997 in oskar, ki mu ga je za filmski opus leta 1970 podelil Hollywood.

Sedmi pečat iz leta 1957 velja za vrhunec Bergmanovega eksistencializma, za "nadvrhunec" pa prizor šahovskega dvoboja med srednjeveškim vitezom in personifikacijo smrti. Zgodbo o križarjih, ki se na Švedsko vrnejo s kugo za petami, kot svoj najljubši film navaja tudi Woody Allen.

Omeniti velja tudi filme Divje jagode (1957), Molk (1962), Persona (1965), Kriki in šepetanja (1971), Prizori iz zakonskega življenja (1974), Jesenska sonata (1978) ter Fanny in Alexander (1982). Zadnji je prejel štiri oskarje, vključno z nagrado za najboljši tujejezični film.

Poleg ponavljajočih se tem je Bergmanovo delo zaznamovala tudi uporaba značilne simbolike - vedno znova se ponavljajo motivi ure, ogledala, iste pokrajine in imena junakov. Dosleden je bil do te mere, da filmski kritiki še danes uporabljajo pridevnik 'bergmanovski', kadar hočejo povedati, da film secira boleče odnose med ljudmi.

Po Fanny in Aleksandru je objavil svoj umik iz filmskega sveta. "Zapustil sem obrt mesarjenja in kurbanja," je rekel v intervjuju za švedski časopis Expressen. "Počutim se, kot da je bilo vse skupaj delo kakšnega daljnega bratranca."

Kljub temu je pozneje še snemal televizijske filme - zadnjega, Saraband (2003, nadaljevanje Prizorov iz zakonskega življenja), je časopis Time v svoji recenziji opisal kot "poslednje zmagoslavno rjovenje legende".