Film je bil premierno prikazan v sredo zvečer v frankfurtskem Nemškem filmskem inštitutu in Nemškem filmskem muzeju. Konec leta 2024 bo na ogled tudi na Televiziji Slovenija.

Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna prinaša ganljive in pretresljive zgodbe četverice slovenskih otrok, ki so bili del nacističnega rasnega eksperimenta v času druge svetovne vojne. Program Lebensborn, katerega idejni vodja je bil Heinrich Himmler, je nacistična Nemčija vzpostavila leta 1935. Njegov namen je bil zajeziti padec natalitete arijske rase na več načinov, tudi z ugrabljanjem rasno ustreznih otrok.

Sorodna novica "Dokumentarci imajo to moč, da prvi odpirajo določene zgodovinske in družbene teme."

Dokumentarec, ki ga podpisuje Maja Weiss, je prvi slovenski v celoti arhivsko koloriran celovečerni dokumentarni film. Barvanje črno-belih fotografij in gibljivih podob iz bogatega nemškega, ameriškega in slovenskega arhivskega materiala gledalca opozarja, da se vojna ni dogajala le nekoč, ampak se dogaja tu in zdaj, pred nami in našimi očmi. Tako preteklost postane sedanjost.

Dvojna tragedija ukradenih otrok
Film so poleg Slovenije snemali tudi v Nemčiji, Belgiji in v Kostariki, kamor je življenjska pot ponesla štiri nekoč ukradene slovenske dojenčke. Vsaka od njihovih življenjskih zgodb je kompleksna in različna, v filmu pa se zazna njihova dvojna tragedija – njihovo dvojno trpljenje, saj kot je izpostavila Maja Weiss, so nekateri celo dvakrat izgubili starše.

Po besedah režiserke gre v filmu za pričevanja četverice slovenskih med nacizmom ukradenih otrok, film pa prinaša tudi opozorilo, da se kaj takega ne bi smelo več dogajati. Vendar je realnost žal drugačna, saj film ob koncu opozori tudi na ugrabljanje otrok med trenutno vojno v Ukrajini. Dokumentarec ob protivojnem sporočilu pokaže tudi daljnosežne posledice vojn in odpira vprašanja identitete in skritih zgodb, o katerih je treba javno spregovoriti.

Režiserka ter pisateljica in soscenaristka filma Nataša Konc Lorenzutti sta ob robu premiere povedali, da je bil povod za nastanek filma izvorno v enem od prejšnjih dokumentarcev Maje Weiss, naslovljenem Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Prek tega filma je pisateljica izvedela za slovenske ukradene dojenčke med drugo svetovno vojno. Želela je povedati njihove zgodbe in tako je najprej nastal roman Beseda, ki je nimam (2021), nato pa je med pandemijo začel nastajati še scenarij za film. Gre za slovensko-nemško temo, ki mora Nemce zanimati, je prepričana soscenaristka in opozorila tudi, da so bili tisti ukradeni otroci, ki so se po drugi svetovni vojni vrnili v Slovenijo, ob vrnitvi spregledani in zaznamovani z nemštvom.

Med 645 ukradenimi otroki okoli 30 slovenskih
Film med drugim sporoča: "Največje žrtve vsake vojne, na obeh straneh, napadalca in napadenega, so otroci." In je posvečen približno 30 slovenskim otrokom, ki so jih izmed 645 ukradenih otrok nacistični ideologi izbrali za svoj tajni program širitve arijske rase, so sporočili iz Bela filma.

Premiere v Frankfurtu se je udeležil tudi Ivan Acman (1941), eden od štirih ukradenih slovenskih dojenčkov, katerih zgodba je predstavljena v filmu. Pred ogledom dokumentarca je izrazil upanje, da bo film v poduk in razmislek, da se grozodejstva iz preteklosti ne bi ponavljala. Po premieri je vidno ganjen povedal, da se počuti prizadetega, a hkrati dodal, da je sam imel srečo, da ga je kot dojenčka posvojila ljubeča družina. Premiere filma sta se udeležila tudi Ingrid Von Oelhafen (rojena kot Erika Matko), ena od ukradenih slovenskih otrok iz filma, in nemški zgodovinar Georg Lilienthal, ki velja za pionirja raziskovanja Lebensborna.

Producentka filma je Ida Weiss (Bela film), montažer Jurij Moškon, avtor glasbe pa August Adrian Braatz. Nastal je v koprodukciji Senca studia, RTV Slovenija in Zavoda Maja Weiss.