Bivanje v meščanski hiši sredi ljubljanskega centra je bilo sicer prekinjeno s počitnicami, potovanji, seminarji, festivali in med 2. svetovno vojno tudi z intervencijo, ki je Rapo Šuklje, za 13 mesecev zaprla v ljubljanske zapore in v koncentracijski taborišči Ravensbrück in Neustadt-Glewe. Dokumentarni film Gospa z Beethovnove režiserke Ane Nuše Dragan je bil premierno predvajan v nedeljo zvečer na 1. programu Televizije Slovenija.

Skoraj romantična mladost
Rapa Šuklje, ugledna radijska novinarka, znana prevajalka, esejistka in kritičarka za literaturo, gledališče, radijsko igro in film, se je rodila 26. aprila 1923 v Ljubljani, v znani meščanski družini, očetu Milanu, inženirju strojništva in glavnemu tajniku Zveze industrijcev, in materi Štefaniji ter v veliko veselje dedu Franu Šukljetu, politiku in zgodovinarju, poslancu v kranjskem in avstrijskem deželnem zboru na Dunaju in kranjskemu deželnemu glavarju. S svojo mlajšo sestro Majolko, gledališko in filmsko igralko, je preživela skoraj romantično meščansko otroštvo ob plesu, petju, igranju na klavir, učenju tujih jezikov in branju knjig.

Sprava nad idejo o dokumentarno-igranem portretu, s katero je do gospe Šuklje prišla režiserka pred letom in pol, ni bila najbolj navdušena, a je na vztrajno prigovarjanje Draganove le privolila v rekonstrukcijo dogodkov iz portretirankinega življenja, s katerimi je režiserka želela pokazati vse bogastvo življenja znamenite gospe z Beethovnove. Šukljetova, sicer diplomirana pravnica, ki je absolvirala še umetnostno zgodovino in primerjalno književnost, je bila od nekdaj predana kulturi.

Življenje 'tihe feministke' s knjigami
Zase pravi, da je hotela živeti s knjigami, vendar je trajalo kar nekaj časa, ker je vmes morala postati pravnica, tajnica, montažerka, script girl, dokler ni prišel na vrsto Radio Ljubljana, njeno najljubše službeno mesto, kamor je v službo hodila več kot trideset let. Dopoldan je pripravljala radijske oddaje o literaturi, gledališču in filmu, popoldan je prevajala, večere pa preživljala na gledaliških predstavah. Pri tem pa ne gre spregledati njenih številnih literarnih, filmskih in gledaliških ocen in literarnozgodovinskih študij, ki jih je pisala za zbirko Sto romanov.

Poleg tega pa je kot prevajalka in 'tiha feministka' pogosto izbirala besedila ženskih avtoric, vendar pa pravi, da ni feministka v smislu sovražnosti do moških, temveč v skladu z mislijo "enake možnosti za vse". Njen prevodni opus je obsežen, toda romanov z zelo sodobno tematiko se ne bi lotila, niso ji blizu vse te različne znamke avtomobilov in računalništvo. Sicer pa si ob prevajanju, največ iz angleščine, vedno priskrbi še vsaj dodatna dva prevoda iz tujih jezikov, da preveri, kako so se nekaterih prevodnih zagat lotili njeni kolegi.

Še vedno dejavna
Šukljetova še vedno goji ljubezen do literature, filma in gledališča. Je redna obiskovalka predstav in sodeluje pri različnih projektih, eden zadnjih je knjiga Pozabljena polovica - portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, pri kateri je bila članica uredniškega odbora.

L. Š.