Od osemdesetih let prejšnjega stoletja deluje kot direktor Obala Art Centra, v okviru katerega je bil med vojno v Bosni in Hercegovini producent odmevnih gledaliških predstav, organiziral je tudi številne razstave bosansko-hercegovskih avtorjev, ki so bile na ogled po vsem svetu.

V Sarajevu je gostil umetnike z vsega sveta in prevzel pobudo za delovanje vojnega kina, ki ni prikazoval le uspešnih filmov, temveč tudi retrospektive drugih festivalov, kot sta Locarno in Edinburški filmski festival. Leta 1995 je Obala Art Center ustanovil Sarajevski filmski festival (SFF), ki se je razvil v enega najvplivnejših filmskih festivalov v Evropi in v vodilnega v jugovzhodni Evropi.

Danes je Purivatra direktor SFF-ja. Leta 2003 je za podporo razvoja regionalne kinematografije, odkrivanje novih talentov in ustvarjanje novih projektov za širši evropski trg ustanovil in razvil CineLink, poslovno sekcijo festivala, ki vključuje tudi koprodukcijski trg in je danes znan kot močan pobudnik regijske filmske produkcije.

V letu 2007 se je, v sodelovanju z Berlinskim mednarodnim filmskim festivalom in Berlinale Talent Campusom, festival dodatno razširil in vključil tudi izobraževalno platformo v obliki Sarajevo Talent Campusa. Kot nadaljevanje je leta 2008 SFF začel projekt Sarajevo, mesto filma.

Mirsad Purivarta, ki je bil med drugim direktor Sklada za odprto družbo Soros BiH-a, direktor Radiotelevizije Bosne in Hercegovine in generalni direktor bosansko-hercegovske podružnice tržniške agencije McCann Erickson, na Sarajevski akademiji scenskih umetnosti poučuje produkcijo.

Na letošnjem Slovenskem oglaševalskem festivalu, v okviru katerega je nastopil na pogovoru, ki ga je vodila Vesna Milek, smo dobili priložnost za intervju z vsestranskim in vizionarskim, predvsem pa srčnim Sarajevčanom.

Poleg vseh drugih dejavnosti ste bili nekaj časa tudi menedžer zasedbe Zabranjeno pušenje in del umetniškega delovanja v Sarajevu 80. let. Kakšni so bili tisti časi?

To je bil čas, ko je nastalo gibanje New Primitivism, znotraj tega so delovali Zabranjeno pušenje, pa šov Top lista nadrealista ... Močna je bila avantgardna gledališka scena, s predstavami smo potovali po svetu in bili v samem vrhu. Emir Kusturica je osvajal filmske nagrade v tujini. V Sarajevu se je zgodil fantastičen spoj umetniških ustvarjalcev s področij filma, gledališča, glasbe, televizije, vse skupaj se je dogajalo v kleti Akademije scenskih umetnosti, torej v Obali. Tam smo živeli od jutra do večera, rojevale so se ideje, a ljubosumja ni bilo, vsi smo se podpirali med sabo, živeli drug za drugega. Tako sem se znašel sredi te zgodbe, scene mlade generacije umetnikov, ki je začela preraščati "underground" okvirje. Nato pa je prišla vojna.

Torej bi lahko rekli, da je v zgodbi o uspehu sarajevskega festivala tudi mesto tisto, ki igra pomembno vlogo?

Absolutno. Karizma Sarajeva je eden najpomembnejših dejavnikov uspeha festivala. Zgodovina, ustvarjalni ljudje, srečevališče ver in kultur, arhitektura, kulinarika ga delajo edinstvenega. Še posebej po okupaciji mesta so intelektualci z vsega sveta začutili, da morajo biti del tega. Najpomembneje pa je, da je Sarajevo festival sprejelo za svojega. Vsak taksist, gostilničar, hotelir je srečen, da se dogaja SFF. Vsi so prijazni, vam želijo pomagati, živijo za teh devet dni v letu. Zelo malo mest je takšnih, da v vsakem kotičku občutite, da se tam dogaja festival. Morda je tako še v Cannesu ... Pomembno je mesto, pa tudi ljudje, tudi tisti čisto običajni.

Veliko k sproščenemu ozračju pripomore to, da se SFF dogaja na prostem, saj smo si leta 1995 bolj kot kar koli želeli, da se iz kleti, rovov, bunkerjev preselimo ven. Želeli smo slaviti življenje in umetnost.

Ustanoviti festival med vojno se zdi resnično drzna poteza. Očitno ste poleg tega, da ste deloholik, tudi velik optimist?

Res je, tak sem po naravi. Vedno iščem boljšo stran stvari, verjamem tudi, da so ljudje boljši, kot se zdijo, zato sem kdaj tudi razočaran (smeh). Živimo v družbi, v kateri je najpomembnejši dobiček, zaradi razvoja tehnologije smo izgubili pristnost ... A kljub vsemu moramo ohraniti tisto človeško v sebi - z znanjem in kulturo.

Zame so prijateljstva, ki sem jih sklenil prek delovanja pri Sarajevskem filmskem festivalu - od Angeline Jolie do Ive Krajnc - veliko več vredna kot zaslužek.

Smo na Slovenskem oglaševalskem festivalu. Za nekaj časa ste se tudi sami podali v oglaševalske vode, bili ste direktor podružnice agencije McCann Erickson. Hkrati radi poveste, da vam materialne dobrine v življenju ne pomenijo veliko. Kako se pridobitniška logika oglaševalskega posla ujema z vašimi načeli?

V oglaševanje sem šel, ko je imel festival luknje v proračunu, od nečesa sem pač moral živeti. V to so me povabili in ko sem prišel v agencijo z le nekaj zaposlenimi, sem imel podobno vizijo kot pri festivalu: delati stabilno, temeljito, razvojno, vedno višati standarde. Po dveh letih in pol sem se tega dela nasitil in kljub zelo solidni plači, za katero sem delal tudi po 12 ur na dan, ves čas pa sem denar vlagal tudi v festival, in uspehu agencije sem se odločil, da se spet v celoti posvetim festivalu.

Prepričan sem, da si je tudi v oglaševanju treba prizadevati za odličnost ... Pogosto opozarjam na dejstvo, da oglaševanje na to pozablja. Na žalost je v stroki veliko površnosti, dela "po liniji najmanjšega odpora", in premetavanja sredstev sem in tja. V igri je preveč denarja in s tem pridejo tudi slabe stvari.

V zadnjem času vas je, ko gre za film, najbolj očaral romunski novi val. Kot pravite, so to avtorji, ki so "rasli s SFF-jem". Nam na tej točki pojasnite kaj o razvojni, poslovni plati festivala?

Od nekdaj prikazujemo dobre filme, a če želimo korak naprej, moramo imeti tudi poslovno plat, zato smo vzpostavili koprodukcijski regionalno orientiran sejem. Uspelo nam je pritegniti produkcijske in tv-hiše iz vse Evrope, vsako leto nas obišče več sto profesionalcev in vlagateljev. Ljudje se v Sarajevu dogovarjajo za projekte, iščejo financiranje za uresničevanje svojih zamisli. Na festivalu se vložijo od dva do štirje milijoni v produkcijo regionalnega filma, in to je tisto, zaradi česar festival postaja velik. Največja podjetja prihajajo v Sarajevo in iščejo nove projekte in talente z območja, želijo odkriti kaj ali koga res velikega.

Sarajevo Talent Campus je projekt, v okviru katerega prirejamo predavanja za mlade filmske ustvarjalce, nekateri med njimi so še sveži diplomanti, ki jim predavajo tako domači kot regionalni in tudi strokovnjaki iz širše Evrope. Omogočimo jim tudi pogovore "ena na ena", da si ustvarijo mrežo in se znajdejo v filmskem poslu. Marsikateri mladi igralec je lani dobil stik z Angelino Jolie in morda bo prav ona ali on naslednji, s komer bo snemala. To je pravzaprav bistvo festivala, ne zvezde in blišč. Bistvo so mladi ljudje z območja, ki šele začenjajo svojo kariero.

Na kakšni točki so v tem trenutku priprave na letošnji festival, ki se začne 16. avgusta?

Za nami so obiski festivalov v Torontu, Benetkah, San Sebastianu, pa Sundance, Berlin ... Zdaj pride najtežji del - pregledati čim več filmov. Selekcijo bo naših sedem selektorjev naredilo takoj po Cannesu.

Kaj pa filmske zvezde, vas imajo njihovi asistenti že zapisane v svojih natrpanih koledarčkih? Nam lahko razkrijete, katerega slavnega gosta imate v mislih za letos?

Pri zvezdah je tako: če bo neki zaželeni igralec dobil ponudbo za več milijonov dolarjev, se bo težko odločil, da jo bo zavrnil, da bi lahko obiskal naš festival. Zato bodo zvezdniški gostje potrjeni šele konec maja, po Cannesu.

Že nekaj let imamo odlične odnose z agenti. Pri nas so bili že Kevin Spacey, Juliette Binoche, Angelina Jolie, Brad Pitt, Mike Leigh ... To nam daje neko zagotovilo, da bodo želeli priti tudi drugi.

Vedno imamo na seznamu do deset imen, ki bi jih želeli nekoč povabiti. Jack Nicholson žal ne potuje več, morda bi v poštev prišel kateri izmed trojice velikanov De Niro-Hoffman-Redford. Zanimiva je tudi srednja generacija: Javier Bardem in Antonio Banderas, zastopnika evropskega filma, na primer. Med igralkami sta privlačni Hilary Swank in Halle Berry, saj delata tako v Hollywoodu kot v neodvisnih produkcijah.

Najpomembneje pa je, da se gost lahko vklopi v ozračje Sarajeva, da se bo družil z ljudmi, se z njimi pogovarjal, da ne bo prevelika "diva" z gručo varnostnikov.

Baje je zanimiva tudi zgodba v ozadju festivalske nagrade srce Sarajeva ...
Francoska modna oblikovalka agnès b. je bila že od začetka vojne velika podpornica Sarajeva, želela je vplivati na stališča francoske zunanje politike do vojne v BiH-u. Ob neki priložnosti sem jo v času vojne spoznal v Parizu, ob najinem naslednjem srečanju leta 1996 pa mi je povedala, da je bil zanjo najtežji trenutek, ko je izvedela za pokol v Srebrenici, takrat je spoznala, kako krhko je človeško življenje. Iz časopisa je izrezala srce nepravilne oblike, s tem motivom potiskala majice in ljudi pozvala, naj protestirajo proti Mitterrandovi politiki. Mi smo to srce z njenim dovoljenjem posvojili in se na ta način hkrati poklonili ljudem, ki so nam pomagali.