Če je bil mednarodno najodmevnejši gost filmskega festivala, ki se je pretekli konec tedna končal v češkem zdraviliškem mestecu Karlovy Vary, Mel Gibson, ki je nasvete o pritiskih slave prek medijev serviral Shii LaBeoufu, pa je bil za marsikoga bolj dobrodošel obisk ameriške igralke Laure Dern. Precej redka priložnost je, da lahko projekcijo moderne klasike Divji v srcu (Wild at Heart, 1990) pod milim nebom predstavi prav igralka, ki je v zadnjih dvajsetih letih postala ena od stalnic eksotične lepote filmov Davida Lyncha.

Dernova, ki jo tudi malo manj "art" filmsko občinstvo pozna (vsaj) po tem, kako je pred dinozavri bežala v Jurskem parku, si trenutno mlade oboževalce nabira s stransko vlogo v ekranizaciji romana Krive so zvezde (The Fault in Our Stars); zadnji dve sezoni je bila tudi obraz HBO-jeve serije Enlightened, letos pa jo bomo videli še v drami Wild, novem projektu režiserja Jean-Marca Valléeja (Klub zdravja Dallas).

V deževne Karlove Vare je prispela v družbi svojih otrok, načrtovani Q & A z novinarji pa je bil odpovedan. Zato smo se pač udeležili javnega snemanja pogovorne televizijske oddaje Na plovárně v krepko načičkanem Mestnem gledališču (ki ga Dernova, ko se je enkrat povzpela na oder, kar ni mogla prehvaliti.) Čeprav se je pred začetkom pogovora zdelo, da ji bo "zvezdniški trenutek" z duhovičenjem in spogledovanjem z občinstvom skušal ukrasti očitno v domovini zelo priljubljeni voditelj Marek Eben, mu je graciozna igralka kmalu pokazala, kako se stvari streže: po štirih desetletjih v filmski industriji (kot otrok slavnih staršev je praktično odraščala na filmskih kulisah) zna tudi tako prozaično dolžnost, kot je televizijski intervju, speljati s karizmo in milino, ki vsem v dvorani daje občutek, da si ne bi želela biti nikjer drugje na svetu.

Igralski pedigre Laure Dern je seveda impresiven: njena mati je Diane Ladd (mamo in hčer sta igrali tudi v drami Rambling Rose iz leta 1991), oče pa Bruce Dern, ki si je lani z ganljivo vlogo dementnega starca v Nebraski Alexandra Payna prislužil nominacijo za oskarja. Jo je mama torej spodbujala na igralski poti? "Na začetku niti ne. Ker je bila mama, ženska in igralka, se ji ni zdelo, da je to najboljši poklic za njeno hčerko. Bala se je, da me bodo, kot se to ženskam v industriji rado primeri, sodili in obsojali zgolj po zunanjosti; hotela je, da bi se zaljubila v golo umetnost in se ne obemenjevala s tujimi pričakovanji. Seveda je danes, po prihodu medmrežja, položaj samo še hujši: vsa pozornost je usmerjena javni podobi določene osebnosti, in ne njihovemu delu."

Breme starševskih pričakovanj
Vseeno sta z materjo kar nekajkrat skupaj stali pred kamero. "Prvi film, ki sva ga posneli skupaj, je bil Divji v srcu, ko sem imela kakih 21 let, in tik za tem še Rambling Rose. Zdaj, dvajset let pozneje, sva skupaj nastopali v HBO-jevi seriji. Rekla sem ji: 'Pri dvajsetih letih se mi je zdelo, da me ljudje presojajo po vsaki besedi, ki pride iz tvojih ust; kar koli si rekla, me je spravljalo ob živce. Zdaj me le še vsaka deseta stvar!' Dandanes je vse skupaj izjemna izkušnja: na delu gledam neverjetno igralko, ki se ji lahko samo čudim. Ko te nekdo, s komer stojiš pred kamero, pozna do obisti, ne moreš lagati. Kot igralec lahko samo upaš, da boš v danem trenutku iskren - ampak ko gledaš v oči lastni mami, kaj drugega niti ni mogoče."

Bruce Dern: "Edini igralec, ki je ubil Johna Wayna
Bruce Dern še danes v intervjujih rad pove, da mu je to, da je v vesternu The Cowboys (1972) v hrbet ustrelil Johna Wayna in tako postal edini tip, ki je kdaj v filmu pokončal "Duka", za vrsto let uničilo kariero. "Celo revija Life je na naslovnici objavila očetovo sliko s tem pripisom," se danes spominja Dernova. "Ja, v Ameriki je bil zaradi tega nekaj časa silno osovražen. John Wayne je bil ne le slaven igralec, ampak tudi republikanski prototip možatega tipa s puško in tako dalje. Moj oče, po drugi plati, je bil v šestdesetih divji hipi in liberalec. 'Oh, Bruce, na veke vekov te bodo sovražili zaradi tega,' mu je rekel Wayne na dan, ko sta morala posneti prizor streljanja. 'Že mogoče, mu je odvrnil on, ampak na Berkeleyju bom pa junak!' Velik del mirovnega gibanja v šestdesetih je imel namreč sedež na univerzi Berkeley."

Sicer pa je kot otrok morala svojega očeta videti nič kolikokrat umreti pred kamero. "V sedemdesetih ni bilo nekih cenzorskih oznak na televiziji, otroci smo gledali vse po vrsti. Ko sem imela šest let, sem nekoč klikala med programi; ustavila sem se pri Bette Davis, ki sem jo imela neskončno rada. Stala je na vrhu stopnišča in v rokah držala škatlo za klobuk. (film Hush...Hush, Sweet Charlotte, 1964, op. n.) Škatla se naenkrat odpre in ven se prikotali glava mojega očeta ... No, predstavljajte si. Še danes hodim k psihiatru zaradi tega! (Smeh.) Z babico sva ga morali takoj poklicati po telefonu, da je potrdil, da je živ."

Usodni bananin sladoled
In kot se za potomke igralskih dinastij spodobi, ima tudi Laura Dern dobro zgodbo o tem, kaj jo je dokončno potegnilo v filmske vode - to je bil kar Martin Scorsese osebno. "Moja mati je s Scorsesejem snemala film Alice Doesn't Live Here Anymore; jaz sem imela takrat sedem let in sem bila tam kot statistka. Vse, kar sem morala narediti, je bilo sedeti in lizati sladoled ... Ampak prizor so snemali devetnajstkrat. Pojedla sem torej 19 bananinih sladoledov. Še zdaj nikoli več ne naročim tega okusa. No, ampak Scorsese je pred mano moji materi rekel: 'Pojedla je 19 kornetov in ni bruhnila! Morala bi biti igralka.' Kar je bila kar priročna anekdotica, ko sem leta pozneje začela hoditi po avdicijah."

"Maestro" Lynch
Seveda ni šlo brez poizvedovanja o "maestru" Davidu Lynchu, kot mu pravi, ki je po igralkinih besedah "najbolj mila in prijazna oseba, kar si jih lahko zamisliš"; prav vloga v Modrem žametu je zanjo pomenila ključen preobrat v - takrat še zelo sveži - karieri. "Njegovi filmi so pretresljivi, nasilni, celo moteči - ampak obenem pa tudi pripovedujejo zgodbo o potovanju skozi temo proti svetlobi. Bi si lahko izbral še lepše poslanstvo?" Igralka se je pustila premamiti tudi v milo opravljanje režiserja in njegovih navad na snemanju. "V spominu imam dve priložnosti, ko sem se mu zamerila. Prvič: sovraži, da na snemanju puščam steklenice vode. Po navadi med prizori naredim požirek in steklenico pospravim za kak stol, da se ne vidi na kameri. Ampak pri Davidu nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, in seveda je za naslednji bližnji kader kamero postavil ravno pod stol. 'Kako hudiča je ta steklenica prišla v kader?!' se nato dere.

Druga anekdota je s snemanja filma Notranje zadeve (Inland Empire), ki je nastajal kaka tri leta; snemal ga je na zelo radikalen način, z majhno ročno kamerico, ker je hotel iskati lepoto prek primitivnih sredstev. V nekem trenutku sva bila torej čisto sama v pariškem hotelu in snemala moj monolog. Bil je navdušen. Na mizici, pred katero sem sedela, sta bila dva čudovita makrona iz slavne slaščičarne Ladurée, rožnat in zelen. Ko sva torej rekla rez in sem mislila, da sva gotova - kaj sem pa vedela, scenarija že nisva imela! - sem si privoščila majhno poslastico. "Pojedla si rekvizite! To je moj kader!', se je drl. Skratka, pred njim se vedno spravim v težave. (Smeh.)"

Notranje zadeve so torej nastajale brez oprijemljivega scenarija. "Na začetku snemanja mi je dal samo monolog, ki je imel kakih 24 strani. 'Nauči se tole, čez tri dni posnamemo!' In res sva posnela 17 minut dolg kader, v katerem sem samo jaz, ki pripovedujem svoj monolog. Iz tega je nato zrasel film; v končni različici je razrezan na več delov, ampak posnela sva ga v enem kosu."

V svojem poklicu iralka raje kot na pretirane vaje stavi na intuicijo. "Rada sodelujem na bralnih vajah z ostalimi igralci, ker je za režiserja ponavadi zelo koristno, da sliši, kaj v filmu učinkuje in kaj ne. Vseeno pa igralci, ki jih štejem za vzornike, stremijo k avtentičnosti in raje raziskujejo trenutek, kot da bi se pretirano pripravljali. Dandanes "kurjenje filma" ni več tako razsipno početje, zato številni režiserji snemajo že med vajami in včasih uporabijo tiste posnetke. Thomas Paul Anderson, s katerim sem snemala lani, ves čas snema, nikoli ne reče 'Akcija!' ali 'Rez!' Nikoli ne veš, kaj je ujel in kaj bo na koncu pristalo v filmu. Jean-Marc Vallée, njegov film v kino pride kasneje letos, je snemal celo, kako so mi maskerji nanašali ličila in me umetno starali - in to je na koncu pristalo v filmu. Tak pristop mi je silno všeč."

"Avantgardni" Jurski park
Ko je sprejela vlogo v Spielbergovem Jurskem parku, se v resnici zavedala, da bo film njen dokončni "komercialni" preboj. "Danes je Jurski park tisti med mojimi filmi, ki so ga verjetno vsi videli. Ampak ko smo ga snemali, je bil to absolutno avantgarden projekt: bil je prvi film z računalniško ustvarjenimi posebnimi učinki, kjer se je grafiko uporabljalo v kombinaciji z animatroniko. Zelo veliko vprašanje je bilo, ali bo vse skupaj sploh delovalo. Počutili smo se kot ekipa neodvisnega filma: pogumno, divje, iznajdljivo. V tem pogledu je bil Jurski park enak vsem ostalim filmom, ki sem jih posnela do takrat. In Steven Spielberg je neverjeten režiser, ki res ve, kaj dela. In ob režiserju se moraš počutiti varno, še posebej, če je tvoj soigralec tiranozaver! (Smeh.)"

Vsakokrat druga, vedno vrhunska
Laura Dern je ena tistih redkih igralk, ki je industrija dejansko nikoli ni uspela popredalčkati v en sam žanr ali jim prilepiti dokončne etikete. "Zasluge za to gredo v veliki meri mojemu očetu, ki je bil vedno dežurni negativec. Še ko sem začenjala, mi je položil na srce: 'Naj te nikoli ne vkalupijo. Nihče, noben fant, noben profesor, noben producent te ne more zreducirati na eno samo lastnost.' Zato vedno skušam odkrivati človeško vedenje in samo sebe na nov, drugačen način."