Vas v severni Nemčiji v začetku prejšnjega stoletja. Popolnoma izščiščena črno-bela fotografija nas popelje v malo vasico in njeno idilično življenje. Zgodbo nam pripoveduje tamkajšnji učitelj, ki se je spominja po davnih letih. Bolj ko se približujemo tamkajšnjim ljudem, manj so stvari idilične.

Vse skupaj se začne z nastavljeno žico, ob katero se spotakne konj z zdravnikom, ki mora iskati pomoč v oddaljeni bolnišnici. Zatem se zgodi še nekaj nenavadnih dogodkov, a krivcev in vzrokov zanje ni in ni. Zaradi off-glasu smo sicer prepričani, da bomo prek klasične zgodbe na koncu seznanjeni z obsodbo krivca in z moralko, a se to ne zgodi.

Bolj kot rešitev pomembno razpoloženje
Michael Haneke se v svojih filmih, za katere napiše tudi scenarij, ne ukvarja z reševanjem težav, temveč le z nastavki, z razpoloženjem, v katerem se težave sploh rojevajo. Mi sami moramo poiskati odgovore, kar je v času hitrejših odgovorov kot vprašanj zavidanja vredno.

Haneke namreč le natančno nastavi in predstavi dogajanje, v katerem pa oko kamere ne posega kot vsevedno, saj ključne skrivnosti za skupnost ostanejo skrivnost tudi za nas. Poleg prisiljevanja k premišljevanju s tem gledalca tudi postavlja veliko bolj v samo dogajanje.

In takšni so tudi njegovi drugi filmi, naj med njimi omenimo le dva najbolj znana: Učiteljica klavirja in Skrito. Kot zanimivost naj pri zadnjem omenim, da ga je Times Online, nedvomno zelo presenetljivo, razglasil za najboljši film desetletja.

Beli trak je letos prejel cansko zlato palmo, Liffe pa se je Hanekeju poklonil s posebno retrospektivo. Na ogled so njegova zgodnja dela, mnoga tudi narejena za televizijo. Tako smo si lahko ogledali njegova prva filma, v katerih že zasledimo vse elemente, ki jih je pozneje uporabljal, le da so zgodbe bolj brezkompromisne.

Na začetku bolestni prikaz normalnosti
Njegov prvenec Sedmi kontinent (1989) nam tako prikaže normalno tričlansko družino iz Linza pri njihovem vsakdanjem početju oziroma bolje ritualih, s čimer predstavlja bolestnost same normalnosti. Izguba nadzora nad življenjem zaradi vsakdanjih obveznosti in obveznih dejanj je nakazana že takoj, saj prvih 15 minut sploh ne vidimo obrazov naših “junakov”, temveč le budilko, zobno pasto, copate, mizo z zajtrkom, ki se počasi prazni.

Potem vsi skupaj sedejo v avtomobil, ki so ga sicer med napovedno špico oprali, in odidejo – hčerka v šolo, nato izstopi mati v optiko, na koncu pa še oče v neko znanstveno tovarno. Zvemo še, da je materi umrla mama in da se njen brat še ni pobral ter da očetovi starši živijo nekje na vasi.

Ponavljanje vsakdanjih navad
Tudi tu glasba ne moti njihovega čistega in resnega ozračja. Edinkrat, ko v filmu zaigra vesela glasba, med večerjo z bratom, jo hitro stišajo, da jih ne bi motila. Rutina se ponavlja, vstajanje, služba, nakupovanje, hranjenje, spanje, nato pa se med enim izmed pranj avtomobila ženi zasolzijo oči.

V naslednjih treh odstavkih razkrivamo konec filma: kaj se je zgodilo, ne vemo in tudi ne bomo izvedeli, a vse deluje, kot da se bodo skupaj odselili oziroma odpotovali. Pustijo službo, dvignejo ves denar z banke, oklevajo le, ali bodo hčerko pustili pri starih starših ali pa jo bodo vzeli s seboj na potovanje.

"Predmeti so jih vzeli medse"
Odločijo se za zadnje, predtem pa še sistematično uničijo celotno hišo. Da, še v njihovem uničevanju in izživljanju nad vso preteklostjo je vidna želja po redu in sistematiki, kjer ni nič prepuščeno naključju (Zadeve se moramo lotiti sistematično, reče mož, in to je eden redkih stavkov, ki jih sploh slišimo v filmu.)

A ko uničijo vse, se zgodi nekaj preseneteljivega: ves denar zmečejo v školjko, vzamejo velikanski odmerek tablet in drug za drugim umrejo pred televizijo, ki je na koncu le še sneg. Zadevo se da najbolje opisati z Grumovimi besedami: Predmeti so jih vzeli medse.

Video bolj realen od realnosti
Njegov naslednji film, Benny’s video pa se začne ravno tam – pri ekranu, vendar tokrat gledamo zakol prašiča. In potem še enkrat. Film pokaže, kaj bi se zgodilo z družino iz prvega filma čez nekaj let, ko bi se preselili na Dunaj. Benny je mladenič dobro situirane družine staršev, ki jih komaj vidi, saj vedno delajo.

Njegov glavni hobi je snemanje in gledanje videposnetkov in filmov, saj se mu tisto na zaslonu zdi bolj resnično od same resničnosti. Še celo skozi okno ima na cesto obrnjeno kamero, okno pa zakrito s težko črno zaveso. Pogled skozi okno prek monitorja mu je ljubši kot pogled v živo.

Brez besed in pretiranih čustev
Nekega dne, ko njegovih staršev konec tedna ni doma, povabi popoldne domov dekle, nato jo kar tako ubije, pozneje pa video pokaže staršem. Oče je sistematski: kako naj naredimo, da bo vse šlo mimo, kot da ni bilo nič. Brez besed in pretiranih čustev. Ženo zato vpraša, ali bi bila pripravljena trpeti gnus, če bi dekle prerezali na dovolj majhne koščke.

Po vsem skupaj oče vseeno vpraša sina Bennyja, zakaj je to sploh naredil. A odgovor je enak kot na vsa druga vprašanja, ki mu jih zastavljajo: Ne vem. Zdogočasenost in še bolj brezbrižnost do sveta rojeva nezaslišana moralna dejanja, ki pa sploh ne padejo v register moralnosti, saj, kot lahko vidimo, etična merila pri Bennyju sploh niso vzpostavljena. Zato se lahko tudi zgodi še hujši konec.

Sterilnost in tišina
Če imamo v prvem filmu popolno odsotnost vsakršne volje, je v drugem neko dejanje, ki ga je treba razrešiti, a se še vedno vse dogaja sterilno. Videoposnetki igrajo ključno vlogo tudi v filmu Skrito, v katerem nikoli ne izvemo, kdo jih sploh pošilja, učiteljica klavirja pa pokaže rezultate nekega tipa vzgoje.

Vsi filmi se tako ukvarjajo s perverzijami in bolestnostmi, ki jih je rodila specifična družba, tista, ki je rodila tako Hitlerja kot Fritzla, ne smemo pa pozabiti tudi na Freuda, saj je razvoj psihoanalize tudi močno vezan na to okolje in zato popolnoma nezamisljiv zunaj tako zavrtih družb.