Mednarodna žirija je nagradila pretresljivo zgodbo o dvajset tisoč ljudeh, ki jih je avgusta leta 1991 v bližino Barija iz Albanije prepeljala ladja Vlora. Množica, ki je priplula v Italijo v pričakovanju boljšega življenja, je doživela humanitarno katastrofo. Oblasti se niso znale primerno odzvati na takšno število beguncev, namestile so jih na nogometni stadion, tam pa se je začelo brezvladje po načelu močnejšega. Režiser Daniele Vicari, ki je bil tedaj star štiriindvajset let, se tragičnih dogodkov spominja kot neke vrste medijske kataklizme. "Izkrcanje je pomenilo začetek do tedaj nepojmljive sociološko-kulturne revolucije. V tem pomenu je Sladka ladja film, ki se mi je ponudil sam, vodil me je onkraj tridelnega pripovednega osnutka, v širše okvire zgradbe, kot jo poznata tragedija ali klasična literatura," še pojasnjuje.
Imeniten film o žal univerzalno aktualni temi
Kot je v utemeljitvi zapisala žirija, je uspelo filmu iz pretresljivih dokumentarnih posnetkov tisočev Albancev, ki prisilijo ladjo, da jih popelje v obljubljeno deželo Italijo, stkati univerzalno pripoved o begunstvu. "Film govori o upih, ki begunstvo sprožajo, in razočaranju, ki ga poraja. Uporabljeni arhivski posnetki že sami po sebi delujejo nerealno sanjsko. Avtor poglobi poetičen in stvaren pomen teh posnetkov s pričanjem peščice potnikov, ki jim je uspelo ostati v obljubljeni deželi, in Italijanov, ki so bili uradno dolžni spremljati prihod 'sladke ladje'," so še zapisali.

"Dejstvo, da so te priče postali italijanski zvezdniki, govori o človeškem potencialu begunskega 'tovora'. Ta ogromni 'tovor' je, zahvaljujoč prisebnosti in človečnosti lokalnih oblasti v Bariju, dni pred vrnitvijo v domovino preživel. Če bi lokalne oblasti do konca izpolnjevale ukaze vlade v Rimu, bi, kot je mogoče iz filma sklepati, to lahko za begunce pomenilo veliko večjo katastrofo. Film tako nazorno pokaže, da težave z nestrpnostjo do beguncev ne ustvarjamo ljudje, ki se z nesrečniki srečujemo, ampak politiki, ki o begunskih usodah odločajo v zavetju svojih kabinetov. Skratka, gre za imeniten film o žal univerzalno aktualni temi," sklenejo žiranti.

O najboljšem filmu so presojali borka za povrnitev pravic izbrisanim Mirjana Učakar, predstojnik katedre za zgodovino in teorijo filma na AGRFT-ju Igor Koršič ter odvetnik, specializiran za tožbe, povezane s človekovimi pravicami pred nacionalnimi in mednarodnimi sodišči, Andrea Saccucci. Za nagrado se je potegovalo pet filmov, poleg italijansko-albanske koprodukcije še švedski film Black Power Mixtape 1967-1975 v režiji Görana Olssona, Pet razbitih kamer Palestinca Emada Burnata, nemški film Revizija Philipa Scheffnerja ter Vojak/državljan izraelske režiserke Silvine Landsmann.
Postavljanje veličastne vile in posledično zategovanje pasu
Podelitvi nagrad je sledila projekcija filma Kraljica Versaillesa, v katerem režiserka Lauren Greenfield osvetljuje skrajni primer kiča in slabega okusa Američanov, razkošja in postavljaštva brez primere, ki jih utelešata floridska zakonca David in Jackie Siegel. David je obogatel z nepremičninami in počitniškimi kompleksi, Jackie, nekdanja miss Floride, mu je rodila sedem otrok. Leta 2005 sta se odločila zgraditi največji stanovanjski objekt v ZDA, vilo, za katero sta navdih našla v Versaillesu.
Potem ko se je začela finančna kriza, se je Sieglov imperij znašel v težavah. Čeprav je družina daleč od obubožanja, je David vseeno želel uvesti varčevalni družinski proračun, ki se mu družina ne zna prilagoditi.

Festival dokumentarnega filma je v osmih dneh postregel s 24 dokumentarci, letošnja retrospektiva pa je bila posvečena ameriškemu dokumentaristu Fredericku Wisemanu.