Občinstvo je za najboljši film izbralo dokumentarec o Zoranu Predinu Praslovan režiserja Slobodana Maksimovića.

Sonja Prosenc je s svojim tretjim celovečercem, Odrešitev za začetnike, močno prevladala med 72 filmi v tekmovalnem programu 27. Festivala slovenskega filma. Žirija je film nagradila s kar sedmimi vesnami: najboljši celovečerni film, najboljši scenarij (Sonja Prosenc), najboljša glavna ženska in moška vloga (Katarina Stegnar in Marko Mandić), najboljša stranska ženska vloga (Mila Bezjak), najboljša izvirna glasba (duo Silence, ki ga sestavljata Boris Benko in Primož Hladnik) ter najboljša scenografija (Tajana Čanić Stanković).

"Film Odrešitev za začetnike odpira temo disfunkcionalne družine na izviren, drzen in humoren način in jo prenaša v širši družbeni kontekst. Gre za pogumno in pronicljivo satiro, ki prinaša nov val energije v slovenski film," je v utemeljitvi za vesno za najboljši celovečerni film zapisala žirija v sestavi Gordan Matić, Olmo Omerzu in Miran Zupanič. Pod film se podpisujeta še direktor fotografije Mitja Ličen in montažerka Ivana Fumić, nastal je v produkciji Zavoda Mono o, koproducenti filma pa so Incipit Film iz Italije, Incitus film iz Norveške, Wolfgang&Dolly iz Hrvaške in Living Pictures iz Srbije.

Sorodna novica "Če smo iskreni s seboj, vemo, da bi bili lahko mi tisti, ki odvrnemo pogled od prometne nesreče"

Slavje za upodobitev "družine na robu živčnega zloma"
Sonja Prosenc je nagrajena tudi z vesno za najboljši scenarij. "Scenarij, v katerem je družbena satira uporabljena na izjemno intimen način, se izmika ustaljenim pripovednim konvencijam in zapušča varne meje realizma. Tu poetično diha s političnim, kar gledalca nenehno nagovarja h globljemu premisleku," utemeljuje žirija.

Odrešitev za začetnike (z angleškim naslovom Family Therapy) govori o disfunkcionalnih odnosih v dobro situirani meščanski družini. Vanjo vstopi neznanec Julien, ki s svojo prisotnostjo poruši že tako krhko družinsko ravnovesje in razkrije razpoke v njihovi skrbno varovani fasadi – materin pretirano zaščitniški odnos do hčerke, očetovo fantaziranje o družinskem potovanju v vesolje in resnico, ki se skriva pod hčerino lasuljo.

Film je očitno spodbudil k razmišljanju
Sonja Prosenc je po podelitvi ocenila, da se je sedemletno ustvarjanje izplačalo in da je film očitno spodbudil k razmišljanju. "Želela sem si, da bi film spodbudil k razmisleku o tem, ali res lahko bivamo v nekih naših neprodušnih mehurčkih, ali je res lahko družba tako razdeljena, ali je to sploh vzdržno. Film se v principu ukvarja z družbenim vprašanjem razslojenosti, po drugi strani pa zelo intimno z nekimi odnosi v družini, ki pa so vedno pogojeni s tem, v kakšni družbi živimo. Ali ga dejansko vzbudi? Upam. Nagrade kažejo, da ga," je dejala režiserka, scenaristka in koproducentka Prosenc.

"Ustvarjanje celovečernega filma, sploh pri nas, kjer je ta čas odvisen tudi od sofinanciranja v drugih koprodukcijskih državah, zmeraj traja, ampak, če te na koncu pripelje na cilj, ki si si ga zastavil, se izplača. Zato vztrajamo v tem zahtevnem poslu," še pravi cineastka.

Štiri vesne je prejela intimna drama Niti besede
Čeprav je bil letošnji Festival slovenskega filma zaznamovan z dokumentarnimi filmi in mladinskimi filmi, se je po številu nagrad na drugo mesto uvrstila drama Niti besede v režiji Hanne Slak, ki je zanj tudi prejela vesno za najboljšo režijo. "Vsi verjamemo, da smo dobri, in na tem temelji naša identiteta. Tudi Hanna Slak gradi odnose med materjo in sinom na tej premisi in pri tem spretno uporablja moč simbolizma. Ta dviga pripoved na višjo raven ekspresivnosti in dokazuje talent režiserke, ki je zmožna pritegniti gledalca v življenja svojih junakov," je v utemeljitvi zapisala žirija.

Film Niti besede je prejel tudi vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo, pri kateri sta za slovenski delež poskrbela Miha Černec in Jožko Rutar. Žirija je pohvalila režiserkino delo, ki je "v nemškem prostoru in z nemškimi igralci ustvarila izvrstno intimno dramo o materi in sinu, o potlačenih in neizrečenih stvareh, ki čakajo, da privrejo na dan". Poleg tega pa so vesno namenili tudi maskerki Tini Lasič Andrejević, ki "s svojo diskretno masko ves čas podpira realistično zasnovo filma in subtilno potencira doživljajska stanja likov, da igralske stvaritve tudi z njeno pomočjo zaživijo v vsej svoji polnosti".

Film pripoveduje o triinštiridesetletni dirigentski zvezdi Nini (Maren Eggert), ki se z orkestrom pripravlja na odločilni koncert Mahlerjeve Pete simfonije. Ko se njen štirinajstletni sin Lars (Jona Levin Nicolai) vplete v nepričakovano nesrečo, mora Nina vaje prekiniti, da bi se posvetila sinu. Pet dni preživita v počitniški hišici na zapuščenem otoku, kjer se znajdeta v popolni osami, soočena drug z drugim in z lastno nezmožnostjo začeti pristen pogovor. Medtem ko se zunaj na otoku razbesni zimska nevihta, se med njima plete notranja drama nezaupanja. Nina je tako postavljena pred izziv, kako se znova povezati s sinom, naravo in glasbo.

Med igranimi filmi večina nagrad Odrešitvi za začetnike
Med kategorijami za nagrade letos ni bilo podeljene vesne za najboljši igrani film (vesne za najboljši kratki igrani film pa niso podelili), ugibamo pa lahko, da bi žirija vesno namenila slovenskemu kandidatu za oskarja Sonje Prosenc, saj mu je podelila kar tri od štirih nagrad za igro. Za glavno žensko vlogo Olivie je Katarina Stegnar "oblikovala svoj lik z veliko notranjo intenziteto in brezkompromisno doslednostjo ter tako ustvarila enega najzagonetnejših ženskih likov v sodobni slovenski kinematografiji", v glavni moški vlogi pa je Marko Mandić vlogo "oblikoval tako, da smo mu v odločilnem trenutku pripravljeni brezpogojno verjeti".

Mila Bezjak je "svoji junakinji podelila neobičajno globino in zrelost, zaradi katerih Agata znotraj disfunkcionalne družine učinkuje kot njena najsvetlejša točka", za kar je prejela vesno za najboljšo stransko žensko vlogo. Vesno za najboljšo stransko moško vlogo pa je prejel Krešimir Mikić, ki v filmu Čao Bela med otroškimi junaki igra moškega srednjih let, ki išče ravnotežje med izzivi, ki jih prinašata vloga očeta samohranilca in iskanje trajne ljubezni. "Z minimalnimi gestami, brez odvečnih besed ustvari lik očeta, ki daje svoji hčerki prepričljivo čustveno podporo."

Sorodna novica "Generacija alfa je veliko bolj odprta za igro zunaj in ni več tako zelo priklenjena pred zaslone"

Med mladinskimi filmi slavil film s komunikativnim odpiranjem angažiranih tem
Od številnih filmov, namenjenih mladini, je največ nagrad osvojil film Igrišča ne damo v režiji Klemna Dvornika. Žirija je filmu namenila vesno za posebne dosežke, saj "ne podcenjuje gledalcev in se ne boji na komunikativen in komičen način odpirati angažiranih tem v okviru žanra mladinskega filma".

Zanj je David Hofmann prejel tudi vesno za najboljšo fotografijo, Katarina Šavs pa vesno za najboljšo kostumografijo. Hofmann je s svojim delom filmu dodal "mladostno svežino, dramsko napetost in vtis spontane naključnosti. Hofmann osvetljuje osebe in snemalna mesta na način, ki podeljuje sliki očitno estetsko vrednost, ne da bi bil pri tem kakor koli zmanjšan vtis avtentičnosti objektov pred kamero", je zapisala žirija, kostumografija Katarine Šavs pa "nas s svojo igrivostjo in avtentičnostjo popelje v okolje današnje mladine ter prispeva k čustvenemu prikazu sveta, ki mu pogosto ne znamo prisluhniti".

Ob vesni za najboljšo fotografijo so posebno omembo namenili še Gregorju Božiču za delo v kratkem filmu Mož, ki ni mogel molčati režiserja Nebojše Slijepčevića, v katerem je Božič "pokazal, kako močno izrazno sredstvo je lahko en sam majhen premik kamere in kako velik film je mogoče posneti na majhnem prostoru".

Sorodna novica Maja Doroteja Prelog: "Čutila sem, da mi bo film pomagal, ne glede na to, kako sem trpela"

Ganljivi dokumentarec prejel posebno nagrado in nagrado za montažo
Čeprav je bilo letos na 27. FSF-ju precej več celovečernih dokumentarnih filmov – Cent'anni Maje Doroteje Prelog (tudi prvi dokumentarni film, ki je odprl festival), Ali je bilo kaj avantgardnega? Matevža Jermana in Jurija Medena, Dva brata, dve sestri Mihe Čelarja, Praslovan Slobodana Maksimovića, V tišini življenja Nine Blažin in Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna Maje Weiss ter igrano-dokumentarna filma Kino Volta Martina Turka in Nekoč v Posočju Eme Kugler –, so med dobitniki vesen prevladovali igrani filmi.

Občinstvo je najbolj navdušil Praslovan
Je pa dokumentarni film prepričal občinstvo - za najboljši film je izbralo Praslovan režiserja Slobodana Maksimovića o Zoranu Predinu. "Zares je bil dobro sprejet, z ogromnimi ovacijami. Nekajkrat smo morali prekiniti aplavz, ker nam je bilo nerodno. To pomeni, da se je film ljudi emotivno dotaknil, da so očitno uživali v gledanju," je povedal Maksimović. "Ocenili so ga z izjemno visoko oceno, zdaj mi govorijo, da je to najvišja ocena občinstva vseh časov, 4,91. Hvala občinstvu, oni so najbolj relevantna žirija," je sklenil režiser.

Film Cent'anni je prejel vesno za najboljšo montažo, ki jo je prispeval Uroš Maksimović. "Najti pravo mero in bistvo zgodbe, ki bo bolečo osebno izkušnjo prenesla občinstvu brez stereotipov in odvečnih informacij, je bil brez dvoma velik izziv. Nanj se je montažer izjemno dobro odzval z izborom in razporeditvijo gradiva, s katerim je spretno povezal vse ravni zgodbe – osebno, družinsko, moralno in duhovno. Seveda tega ganljivega filma ne bi bilo brez režije v montaži," je zapisala žirija. "Za hrabrost pripovedi" so Cent'anni nagradili tudi z vesno za posebne dosežke, saj "brez zavor prikazuje intimen odnos, ki se razvija po nepredvidljivih ovinkih življenja. Film postane odnos in odnos postane film."

V letu, ko je znova cvetel dokumentarizem, je slavil V mojih sanjah rase vsako noč drevo
Vesno za najboljši dokumentarni film je dobil kratkometražni dokumentarec V mojih sanjah rase vsako noč drevo v režiji Vida Hajnška. Film je žirijo prepričal kot "absolutni ustvarjalni presežek. Film odlikuje subtilna poetika, v kateri čas in dih zastaneta. Človek, pokrajina, živali, zgodovina, tradicija se zlijejo v eno – Haloze." V kategoriji so sicer še dvema celovečercema namenili posebno omembo: Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna v režiji Maje Weiss, "v katerem arhivski material postane kreativni in čustveni gradnik zgodbe", in filmu Nekoč v Posočju v režiji Eme Kugler "za režijske odločitve, s katerimi v odsotnosti gradiva iz pokrajine in ljudskega izročila ustvari živ spomenik poganske preteklosti, ki jo je izbrisalo kruto pokristjanjevanje".

Sorodna novica Ema Kugler: "Nisem mogla drugače, kot da sem staroverstvo malo posvojila, kot potepuškega mačka"

Film Nekoč v Posočju je prejel tudi vesno za najboljši zvok. "Odmaknjen, skrivnosten in današnjemu čutenju težko dosegljiv svet starovercev nam film Nekoč v Posočju še posebej intenzivno približa s svojimi zvočnimi plastmi, ki jih je Boštjan Kačičnik mojstrsko združil v nedeljivo in ekspresivno celoto." Vesno za najboljšo izvirno glasbo pa sta prejela Boris Benko in Primož Hladnik, ki ustvarjata kot duo Silence, a sta se za žirijo izkazala tudi kot mojstra filmske glasbe. "Glasbe v filmu Odrešitev za začetnike ni mogoče ločiti od gibljivih slik. Avtorja sta ustvarila glasbeno tkivo, ki je popolnoma v funkciji zgodbe o tragikomični družini in se ustrezno spaja z estetiko filma."

Med dokumentarnimi filmi je posebno omembo za posebne dosežke prejel še film Matevža Jermana in Jurija Medena Ali je bilo kaj avantgardnega? o inovativnih delih slovenske filmske dediščine. "Filmu je uspelo iztrgati iz pozabe dragocen košček slovenske filmske zgodovine iz druge polovice 20. stoletja. Gledalcem bo olajšal razumevanje razmerij med glavnim tokom slovenske kinematografije in različnimi avantgardnimi gibanji ter njihovo vrednotenje znotraj kulturnega prostora nekdanje Jugoslavije."

Zarja Menart in Miha Možina nagrajena med animiranimi in eksperimentalnimi filmi
Animirani film Tri tičice režiserke Zarje Menart je po nagradah na festivalih v Šibeniku in Skopju prepričal tudi žirijo Festivala slovenskega filma, ki mu je podelila vesno za najboljši animirani film. "Likovno izpopolnjena animacija pretanjeno govori o ženski biti. Podobe starodavnega ženskega zavezništva, povezanosti z naravo in rituali se prelivajo in ustvarjajo čustveno napetost," je film opisala žirija. V isti kategoriji je tudi posebno omembo namenila animiranemu filmu Maček med vrati v režiji Ane Čigon "za humoren naskok na za slovensko okolje aktualno temo folklornega odnosa do meje in ograjic".

Sorodna novica Festival slovenskega filma letos v znamenju "komunikativnih" celovečercev in dokumentarnega filma

Na področju eksperimentalnega filma, ki je lani slavil z glavno nagrado za najboljši celovečerni film (Ne misli, da bo kdaj mimo Tomaža Groma), je vesno za najboljše eksperimentalno avdiovizualno delo prejel film Vel Vet Vel_festivalski film v režiji Mihe Možina. Film z nenavadnim naslovom "naskakuje filmske žanre in zvrsti in se razteguje med namenskim in eksperimentalnim. Skozi igrivo erotično formo nas zapelje tako, da pozabimo na njegov namen," je zapisala žirija. Tudi v tej kategoriji je namenila še eno posebno omembo. "Posebej omenjamo eksperimentalni film Prihodnost … je točno takšna, kot ste si jo zamislili Sare Bezovšek, ki je spretno prelila svojo intermedijsko instalacijo v film, v katerem princip telefonskega zaslona preizkuša filmsko platno."

Zaradi pravilnika niso mogli podeliti nagrade šestim študijskim filmom
Največ zagat pri podeljevanju nagrade pa je bilo tokrat v kategoriji za študijski film, v kateri niso podelili vesne, so pa šestim študijskim filmom namenili posebne omembe, kar so pospremili z obširno razlago: "Glede na to, da je letošnji nabor študentskih filmov izjemno bogat, nas ne skrbi za prihodnost slovenskega filma. Težko je bilo izbrati in nepravično bi bilo, da bi nagrado podelile le enemu filmu v toliko različnih zvrsteh: igrani, dokumentarni, eksperimentalni in animirani film. Zato smo se odločile, da letošnjo vesno razrežemo na šest delov, saj smo jo želele podeliti šestim filmom, ki si jo enakovredno zaslužijo. Zaradi pravilnika festivala ta odločitev ni bila mogoča. Vesna se lahko podeli zgolj enemu filmu. Tako v skladu s pravilnikom podeljujemo šest posebnih omemb, simbolično pa jih še vedno dojemamo kot podeljeno vesno in ob tem ponovno pozivamo k preoblikovanju pravilnika. Če pa vprašate nas, bi vsak od nagrajencev lahko vesno imel pri sebi dva meseca v letu.

"Vsak od izpostavljenih filmov ima določene ustvarjalne presežke in prav te je treba prepoznati. Animirani film Onkraj obraza Anje Resman je filigransko delo, ki odraža avtoričino ustvarjalno zrelost. (Ne)srečen dan Karin Likar je igriva, duhovita, domiselna in vizualno sveža animacija. Okno Nela Jeraja Sedeja je pogumen družbenokritičen filmski eksperiment. Vmesnik Špele Koščak lahko doživimo kot spreten hommage filmski avantgardi skozi zvočni odtis današnjega časa. Izi Mlakar je uspelo s subtilnim vodenjem igralk in igralcev v filmu Grobo tkane niti stkati čustveno prepričljiv film. Po tem Davida Champaigneja je žanrsko dodelan minimalističen film, ki ga odlikuje dobro izpeljan dramaturški lok."

Sorodna novica Kino Volta: "Dokumentarna fikcija" Martina Turka navdušila tudi na "Bloomovem dnevu" v Dublinu

Nagrada Fipresci Cent'anni, nagrada Art kino mreže Kinu Volta
Na festivalu so podelili tudi nagrado Društva slovenskih filmskih producentov FIPRESCI in nagrado Art kino mreže Slovenije za izbrani celovečerni film. Žirija v sestavi Suzana Kokalj, Vesna Telič Kovač in Uroš Zavodnik je nagrado Art kino mreže namenila filmu Kino Volta v režiji Martina Turka. "Dokumentarni film režiserja Martina Turka se na svojevrstni ravni sooči z dokaj neznano strastjo Jamesa Joycea in skupine tržaških zanesenjakov, ki so s Kinom Volta postavljali začetke slovenske kinematografske dejavnosti. Skozi proces nastajanja gledališke igre nam približa osebe izpred stoletja in večnacionalnost mesta v zalivu, ki se še danes odslikava ne le v filmski umetnosti, ampak tudi tukaj in zdaj."

Nagrado Društva slovenskih filmskih publicistov Fipresci za najboljši slovenski celovečerni film v tekmovalnem programu je podelila žirija v sestavi Maša Peče, Varja Močnik in Kristian Božak Kavčič. Nagrado so namenili dokumentarnemu filmu Cent'anni Maje Doroteje Prelog. "V intimnem dokumentarnem dnevniku, ki secira dinamiko ljubezenskega odnosa, postane protagonist tudi film sam. Ko se sredi prostranih pokrajin znajdemo v utesnjenem primežu čustev, kadra in fička, se nam na nov in nepričakovan način odpirajo vprašanja o razmerjih med dokumentarnim in fikcijo, resničnim in izmišljenim, tistim, kar vidimo, in tistim, kar ostaja zakrito."

Nagrado kosobrin za dragocene filmske sodelavce, ki jo podeljuje Društvo slovenskih filmskih režiserjev, pa letos prejme patiner Nenad Živković - Nešo.

Nagrado Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti, ki so jo podelili na odprtju festivala, je letos prejela kostumografinja Zvonka Makuc, katere "izjemno delo se je vtisnilo v našo skupno kolektivno podzavest".