Vodja filmskega programa Cankarjevega doma Simon Popek je skupaj z Liffom prevzel tudi selektorsko mesto za njegovega mlajšega brata. Zanimalo nas je, kako je festival nastal, za kaj si prizadeva in kaj si želi v prihodnje.

Ali lahko na kratko opišete zgodovino festivala?
Festival se je rodil iz sekcije dokumentarnega filma znotraj Liffa leta 1993, njen selektor pa je dolga leta bil Koen van Daele, trenutni programski direktor Kinoteke. Nato pa se je takratna selektorka festivala Jelka Stergel odločila, da bi sekcija postala samostojen festival. Tako so leta 1997 nastali Filmski dokumenti, ki so se počasi razvili v festival manjšega obsega in proračuna. Ko pa sem sam postal selektor Liffa, sem prevzel tudi njegovo vodenje.

Na festivalu je mogoče videti zelo različne filme, Kakšna je rdeča nit festivala?
Stremim k raznolikosti in nekemu avtorskemu presežku. Nisem namreč ljubitelj televizijskih dokumentarcev, ki ti vse prinesejo na pladnju, off-glas pa vse razloži. Njihov namen je namreč samo informiranje oziroma vzgajanje. Sam iščem take dokumentarce, ki pustijo gledalcu dovolj prostora za razmišljanje in torej niso posiljeni z didaktičnostjo.

Če na primer filma Rembrandtov "Obtožujem" in Gonzo: Življenje in delo Dr. Hunterja S. Thompsona gledalca bogatita s količino informacij in z intelektulano lucidnostjo, je veličina filmov, kot sta Otroci in California Company Town, takih, da človeka bolj čustveno angažirajo.

Ali se nameravajo sekcije v prihodnje še kaj spreminjati ali bodo take kot letos še naprej?
Zdi se mi, da se bodo kar ustalile, saj se lahko vsako leto najde dovolj filmov zanje. Sekcije pa so sicer, tako kot na Liffu, tudi vodilo obiskovalcu pri izbiri filmov.

Sicer pa poskušam vedno zaznati neke nove tendence. Tako smo na primer lani naredili tematsko sekcijo "Smrt delavca", ker se je v zadnjih letih posnelo mnogo filmov na to temo. Če pa bi festival delal že pred leti, bi nedvomno naredil sekcijo o iraški vojni, saj so Američani takrat posneli več kot deset takih dokumentarcev vsako leto. Vsako leto vidim, kaj ponujajo, potem pa glede na to naredim tudi neko sekcijo.

Katerim merilom mora torej dokumentarec zadostiti, da se uvrsti na festival? Letos lahko namreč najdemo tudi Biutiful cauntri, ki ima zelo močno idejo, a slabo fotografijo.
Njegovi avtorji se niso obremenjevali s tem, kakšna bo kvaliteta slike, saj je bil njegov osnovni namen prikazati katastrofo, ki se dogaja v okolici Neaplja.

Seveda obstajajo tudi spolirani visoko produkcijski dokumentarci, ki jih ponavadi pokažemo na Liffu. Lani sta bila takšna Standardni delovni postopek in Maradona. Takšne dokumentarce po navadi posnamejo velika filmska imena filma, ki v osnovi niso dokumentaristi, v njih pa zasledujejo neko svojo obsesijo. Prav tako so ti filmi tudi dragi za prikazovanje.

Kakšna pa je tekmovalna sekcija?
Sekcija je zamejena s problematiko človekovih pravic, kar je širok spekter in se vanje lahko uvrsti zelo raznolike filme, saj so tu tako filmi, ki neposredno nagovarjajo ali pa zelo posredno. Gre za sodelovanje z Amnesty international, ki je imela nagrado sprva znotraj Liffa, nato pa smo se skupaj odločili, da bi bilo za obe strani bolje, da se nagrada preseli na drug festival, saj je bila na Liffu le ena izmed nagrad in s tem tudi manj odmevna. Pa tudi na splošno se dokumentarci bolj ukvarjajo s takšno problematiko kot igrani. Predlani smo namreč imeli težavo izbrati deset filmov za napolniti sekcijo na Liffu.

Letos ste se razširili tudi v Kinodvor. Ali nameravate še širiti festival?
Ne, gre se bolj za to, da je vsak film prikazan dvakrat. Mislim, da bo ta format ostal. Bolj bomo šli na to, da povabimo več gostov, kar je bil za zdaj največji manko festivala, a je malce že napredoval v zadnjih letih. Tako smo letos v sodelovanju z MEDIA Deskom imeli predavanje angleškega strokovnjaka Hugha Purcella, Amnesty International pa je v zvezi s filmom Pismo Ani Politkovski organiziral okroglo mizo z novinarji s časopisa, za katerega je pisala tudi Politkovska.

Kakšni dokumentarni filmi so vam najbližje? Kateri pa so vaši najljubši avtorji?
Zame je najžlahtnejša dokumentaristika tista brez vsiljevanja avtorja, čim manj vpletanja v zgodbo, brez off-glasu in skoraj brez glasbe. Avtorjev je pa veliko in gredo od Roberta Flahertyja naprej. Zelo blizu mi je tudi politični dokumentarec, kot na primer južnoameriška Fernando Alana in Octavio Getino. Tu so tudi evropski avtorji, kot sta Werner Herzog in Chris Marker, blizu so mi tudi filmski esejisti, od katerih veliki predstavnik je ravno slednji.

Prav tako so mi všeč tudi dokumentarci, ki že mejijo na polje eksperimentalnega filma, kot je James Cunning, ki je pred leti bil tudi na Liffu. A čeprav sem privrženec nevsiljivega dokumentarca, še ne pomeni, da ne maram drugih. Pri tem bi še posebno izpostavil Herzoga kot enega mojih najljubših, saj vedno aktivno posega v sam film.

Poleg tega vodite tudi Liffe. Koliko filmov si pravzaprav ogledate?
Odvisno, na festivalih si ogledam tudi po šest filmov na dan, sicer pa je moje povprečje od 700 do 800 filmov na leto, kar je zaželjeno, če želiš videti vse filme, ki bi jih rad pokazal. Liffe je namreč s svojimi stotimi filmi še obvladljiv za enega človeka. Po navadi pa je razmerje nekje ena proti štiri, torej si je treba za 100 prikazanih filmov ogledati okoli 400. V celotni številki so torej všteti tudi kinotečni filmi, ki jih gledam za lastno zadovoljstvo.

Kaj pa oblikovanje? Bilo je slišati veliko pripomb...
Gre za aluzijo na našo tekmovalno sekcijo, kjer na videz zdravo jabolko znotraj krvavi, na njej pa odsevajo rešetke. Enako bi lahko imeli tudi fotografijo zapornika, ki se drži za rešetke. Meni se zato ta simbolična podoba zdi zelo posrečena. Z njo smo želeli predstaviti naš novi tekmovalni spored.

Seveda pa ne gre za podobo, ki takoj asocira, saj je tudi mišljeno, da si človek vzame nekaj časa in razmisli o tem, za kaj gre. Ne gre namreč za plakat za turbo folk ali koncert, ampak za festival dokumentarnega filma, ki je namenjen razmišljujočemu občinstvu, saj vemo, da naša ciljna publika ni enaka tisti, ki hodi v multiplekse.

Kaj pa pripravljate v prihodnje?
Oskarjevec Človek na žici prihaja na reden spored Cankarjevega doma 14. aprila, maja je cikel novega poljskega filma, oktobra nameravamo imeti retrospektivo špagetivesternov, a še ni potrjeno, potem pa je že Liffe.

Blaž Kosovel