Vsak spletni medij, ki da kaj nase, mora leto skleniti z različnimi seznami "najboljših" v različnih kategorijah. Pred vami je filmski.

Seveda pričakujemo, da boste v komentarjih pojasnili, v čem in zakaj se absolutno motimo. Vseeno velja omeniti, da smo upoštevali le celovečerce z letnico nastanka 2016, ki smo jih v Sloveniji v takšni ali drugačni obliki - v redni distribuciji, na festivalih - imeli priložnost videti v zadnjem letu. Po tej logiki odpade nekaj filmov, ki so v naših kinematografih gostovali letos, pa "uradno" spadajo še v prejšnjo sezono filmskih nagrad (takšen je pač neizprosni tempo novega, ki izpodrinja staro - s preživetveno kalvarijo Povratnik in novinarsko dramo V žarišču na čelu). Po drugi plati manjka tudi več prihajajočih oskarjevskih favoritov in naslovov, ki se pojavljajo na tovrstnih lestvicah v tujih medijih (Moonlight, Fences, Jackie in še nekaj drugih.) A filmsko leto je bilo bogato in prinaša vsaj pest mojstrovin, ki bodo ostale v spominu še dolgo po tem, ko bomo obrnili nov list na koledarju.

Odštevanje seveda začenjamo v zanimivejšem (obratnem) vrtnem redu.

15. Ta nora osemdeseta (Everybody Wants Some!, r. Richard Linklater)
Če je Richard Linklater v Fantovskih letih nežen portret mladosti in odraščanja razvijal skozi 12-letno obdobje, pa skuša v Osemdesetih bistvo celotne generacije ujeti v štiri poletne dni, dni, iz katerih hoče gručica univerzitetnih brucev iztisniti še zadnje kapljice zabave pred začetkom novega študijskega leta. Preprosta premisa, iz katere najbrž noben drug režiser ne bi znal potegniti tako inteligentnega, empatičnega filma, je obravnava različnih prototipov - ne pa tudi stereotipov - ameriškega moškega. Ta nora osemdeseta so filmsko utelešenje dolgega, zaspanega poletja: ne premorejo velikega preobrata ali teze, le niz sončnih dni, ki minejo absolutno prehitro. Ko bi le besedna zveza "poletni film" vedno pomenila kaj tako pozitivnega.
Preberite več: recenzija Teh norih osemdesetih.

14. Ameriška ljubica (American Honey, r. Andrea Arnold)
Andrea Arnold, ena izmed najzanimivejših britanskih avtoric ta hip, v svojem četrtem celovečercu, ki je videti, kot če bi se Mularija iz kultnega filma Larryja Clarka podala na pot, ponuja svež pogled na izgubljeno generacijo in na zevajoč prepad med dvema Amerikama. Arnoldova dekonstruira stereotip "white trasha" (belega izmečka), igra na ta stereotip, ob tem pa podaja močan komentar ameriške družbe. Ta film ceste organsko poveže tudi udaren in premišljen soundtrack, ki je uporabljen kot živa glasba v posameznih prizorih, in ne kot posneta podlaga. Ameriška ljubica je verjetno celovečerec, kakršnega si je želel posneti Harmony Korine s Pomladnimi žurerkami, pa mu nikdar ni niti približno uspelo podati tako pogumnega in dodelanega komentarja mladine z roba družbe.
Preberite več: recenzija Ameriške ljubice.

13. Knjiga o džungli (The Jungle Book, r. Jon Favreau)
Sentimentalna navezanost na šolsko Disneyjevo animacijo ne pretehta: nova, igrana adaptacija znane zgodbe o Mavglijevih prigodah v živalskem kraljestvu je najboljša ekranizacija Knjige o džungli doslej. Računalniška animacija, ki je fantastična - ha, se spomnite, kako smo bili navdušeni nad enim samim virtualnim tigrom v Pijevem življenju (2012)? - v nobenem trenutku ne ugrabi zgodbe, ampak je zgolj in samo orodje, ki mora zgraditi neverjetno realistično, veličastno goščavo, v kateri nevarnost preži izza vsake vitice in kamna. V ospredju ostaja nauk o pomenu prijateljstva, skupinskega dela in predvsem strpnosti, pa čeprav so glavni igralci "samo" živali. V 21. stoletju se je ustvarjalcem k sreči uspelo znebiti kolonialističnega podtona Kiplingove zgodbe in s tem povezanega sporočila, da "naj se svoji držijo s svojimi".
Preberi več: recenzija Knjige o džungli

12. Rogue One: Zgodba o Vojni zvezd (Rogue One: A Star Wars Story, r. Gareth Edwards)
Z lanskim zagonom nove trilogije Vojne zvezd (tj. z Epizodo VII) je studio Disney nakazal, da se od prototipa originalnih filmov Georgea Lucasa ne upa zares oddaljiti. Rogue One, prvi spin-off v franšizi, je bil zato pozitivno presenečenje: od predhodnika je neprimerljivo manj nostalgičen in servilen v odnosu do pričakovanj oboževalcev. "Dobri fantje" prvič v zgodovini sage niso samo dobričine ali, v "najslabšem" primeru, simpatični prestopniki, pač pa z vseh vetrov nametana tolpa vohunov, saboterjev in celo morilcev, ki si v imenu višjega cilja ne bojijo umazati rok. Rogue One je prvi film, ki se resno vpraša, kako visoka je lahko cena boja za ideale. Demistifikacija koncepta "junaka" film ločuje od črno-bele ideologije izvirne trilogije in film zasidra v moralno sivino 21. stoletja. S poetičnim koncem, ki veličastno požge vse mostove za seboj, se Rogue One upira generični, megalomanski mašineriji, ki mu je dala življenje.
Preberite več: recenzija Rogue One

11. Smrt v temi (Don't Breathe, r. Fede Alvarez)
Tri leta po tem, ko se je predstavil z adaptacijo Zlobnih mrtvecev, se Fede Alvarez v pokrajino grozljivk podaja s popolnoma avtorskim projektom. V letu, ki ni prineslo nobenega res markantnega primerka žanra, je Smrt v temi dobrodošla variacija znanega motiva. Trije najstniki sklenejo oropati slepega samotarja, ki prebiva v še posebej razpadajočem delu Detroita, a ima v hiši bojda skrit zajeten kup denarja. Seveda se izkaže, da je njihova tarča vse prej kot slaboten starček: zakrknjeni vojni veteran (Stephen Lang) je iztirjen norec, ki varuje grozljivo skrivnost. Pripravite se na apologijo absolutnega zla, učinkovito uporabo ubijalskega psa in travmatičen prizor s kuharsko injekcijo, ki vam ne bo dal spati.

10. Dežela La La (La la Land, r. Damien Chazelle)
Z uvrstitvijo tega filma na seznam sicer kršimo v uvodu zastavljena pravila, a drugi celovečerec Damiena Chazella v slovenske kinematografe prihaja takoj po novem letu. Po ogledu bo jasno, zakaj je ta nostalgični muzikal letošnji favorit kritikov in članov filmskih strok, ki podeljujejo nagrade: Hollywood ima pač rad pravljice, ki pojejo slavospeve Hollywoodu (se spomnite Umetnika?), kritiki pa filme, ki tematizirajo ljubezen do filmov; Dežela La La odkljuka obe postavki (a po mojem mnenju ne doseže Chazellovega prvenca Ritem norosti). Pred nami je nostalgična, topla pravljica, ki ne skriva svojih referenc na klasične muzikale iz petdesetih let. V najbolj navdihnjenih trenutkih Dežela La La ponuja razmislek o resnični ceni slave in uspeha, predvsem pa je čustvena melodrama o veliki ljubezni, ki se v mestu angelov vžge med Ryanom Goslingom in Emmo Stone. Še vedno dvomim o vrnitvi muzikala, tega anahronega filmskega žanra - a če že moramo celuloidne sanje zapakirati v petje in ples, naj bo to vsaj tako velikopotezno in neironično kot v Deželi La La. In če bo drama na koncu res osvojila oskarja za najboljši film, se bo 2017 v zgodovino zapisalo kot leto, ko so se Američani od razmisleka o svoji vse bolj kompleksni realnosti zatekli v varen objem eskapistične pravljice.

9. Houston, imamo problem! (r. Žiga Virc)
Edini slovenski film v tem izboru ni zgolj vljudnostno priznanje obstoja domače filmske industrije. Septembra je presojala žirija Festivala slovenskega filma in mi se z njimi strinjamo: domači film leta je Houston, imamo problem! režiserja Žige Virca. Igrano-dokumentarni projekt slovenski film vehementno porine v sivo območje med resničnostjo in fikcijo, v katerem operira žanr t. i. mockumentarca. Drugače povedano: samo zato, ker se nekaj ni zgodilo, še ne pomeni, da ni resnično. Virc, ki je nase pred leti opozoril že s študentskim filmom Trst je naš, je iz avtentičnih arhivskih posnetkov spletel zgodbo, vredno hollywoodskega scenarija (če odmislimo "detajl", da so v filmu prav Američani tisti, ki se jih brezsramno vodi za nos). Houston je med drugim tudi tista redka ptica slovenskega filma, ki svojega občinstva ne podcenjuje: gledalcu pusti, da sam presaja med zrnjem in plevom gradiva, ki je predstavljeno kot fakt. V novi resničnosti, kjer smo prisiljeni razmišljati o terminih in konceptih, kot je "post-truth", se zna Virčev film izkazati za iz dneva v dan bolj aktualnega.
Preberite več: intervju z Žigo Vircem

8. Manchester By the Sea (Manchester by the Sea, r. Kenneth Lonergan)
Casey Affleck je verjetno na poti do oskarja za svojo upodobitev bostonskega samotarja Leeja, ki se mora po bratovi smrti znajti v vlogi primarnega skrbnika svojega nečaka. Če bi bil Manchester tipični hollywoodski film, bi se na tej točki začela dobrovoljna "bromanca", ko bi čemerni stric in ihtav najstnik počasi tkala vezi, nazadnje pa premostila razlike in zaživela v skupni družinski idili. Takega razpleta nikar ne pričakujte - Lee je namreč osedlan z nepremostljivim občutkom krivde za še eno tragedijo v svojem življenju. Manchester by the Sea je študija disfunkcionalne družine, ki jo podčrtata tudi izjemna igralca v stranskih vlogah (Michelle Williams in novinec Lucas Hedges) in, presenetljivo, prebliski (morbidnega) humorja. Skoraj samostojen lik je tudi turobni, mrzli milje Nove Anglije, kamor je pripoved postavljena. Je pa Manchester by the Sea gotovo eden tistih filmov, ki jim po navadi rečemo "vaba za oskarje".
Preberite več: recenzija Manchester by the Sea

7. Prihod (Arrival, r. Denis Villeneuve)
Prihod je tiste vrste film, pri katerem bi človeka lahko odvrnil sinopsis: Amy Adams igra lingvistko, ki mora najti skupni jezik z Nezemljani, ki so pravkar pristali na zemlji. A Denis Villeneuve znova dokaže, da je eden najzanimivejših avtorjev svoje generacije: niti slučajno ni posnel filma o Nezemljanih, pač a parabolo o človeški minljivosti in naravi ljubezni, o prepletenosti preteklosti s prihodnostjo in navsezadnje o univerzalnih zakonih jezika. Prihod je film, ki skuša premostiti prepad med našim ne vedno linearnim dojemanjem časa in inherentno linerno naravo pripovedovanja (filmskih) zgodb. V primerjavi z denimo Nolanovim Medzvezdjem je prihod znanstvenofantastična uganka z dosledno notranjo logiko.
Preberite še: kolumna o filmu Prihod.

6. Ona (Elle, r. Paul Verhoeven)
"Sram ni dovolj močno čustvo, da bi nas odvrnilo od česar koli," pripomni Isabelle Huppert v Elle - opazka, ki ne definira le nje, pač pa številne like iz fascinantnega opusa Paula Verhoevena. Ona se v formatu detektivske kriminalke spogleduje s temami posilstva, nasilja, nezvestobe in množičnega pokola, a pri tem scenarij Davia Birka nikoli ne izgubi tona hladne, klinične distaciranosti; v svoji amoralnosti nekajkrat izdolbe celo prostor za humor. Tudi po tem, ko je osrednji "zlikovec" - zakrinkan moški, ki je protagonistko v prvem prizoru napadel in posilil - že identificiran, Ona ne izgubi naboja kot študija človeške nravi, kot se ta zrcali v prizmi moči in erotike.

Isabelle Huppert, ki je že v Hanekejevi Učiteljici klavirja dokazala, da se ne boji poigravanja s tabuji, ustvari tako psihološko kompleksen in kontradiktoren lik, da je do njega nemogoče ostati ravnodušen - pa naj v gledalcu zbuja odpor ali fascinacijo. Če bi bilo na svetu kaj pravice, bi Huppertova v tej sezoni nagrad pobrala vsa igralska odličja. Film marsikomu ne bo všeč, a mu je umetniško moč težko odrekati.
Preberite še: kolumna (tudi) o filmu Ona

5. Služkinja (Ah-ga-ssi, r. Park Čan Vuk)
Južnokorejski cineast Park Čan Vuk si je ime ustvaril z nasladno nasilnimi, spolno iztirjenimi sagami o maščevanju - Stari, angleško govoreči Stoker in Naklonjenost gospodični Maščevanje so zgovorni primeri njegovih avtorskih prijemov. Služkinja je zanj torej vrnitev na znan teren: pred nami je zgodba o mladi žeparki, ki naj bi svojemu pajdašu, zakrinkanemu v japonskega grofa, pomagala zapeljati in nato v umobolnico zapreti premožno dedinjo. Na videz preprost načrt se skoraj do nepreglednosti zaplete zaradi niza preobratov, ki bodo gledalca - in like - ujeli nepripravljene. Park, ki svoje junake po zgodbi premika kot v partiji peklenskega šaha, Služkinjo prepoji z morbidnim humorjem in čutno seksualnostjo. Film stoji na ramenih dveh močnih, a nevarnih in maščevalnih protagonistk, začinijo pa ga še razkošna scenografija, gotovo najbolj erotičen filmski prikaz spolnosti v zadnjih letih in nedoločljivo zlovešče vzdušje.

4. Toni Erdmann (Toni Erdmann, r. Maren Ade)
Triurna nemška komedija je bila najbolj pozitivno recenziran film na festivalu v Cannesu, a je na končni podelitvi nagrad žirije ostala praznih rok. (Sumimo, da bi znala to napako popraviti Akademija s tujejezičnim oskarjem). Toni Erdmann je zgodba o odtujenem, izvotljenem odnosu med očetom in hčerjo, ki se vrača k režiserkini stalni temi: posameznikovi identiteti oziroma razhajanju med tem, kako sebe vidimo sami in kako nas vidijo drugi. Avtorica ima občutek za strukturo zgodbe in gradnjo prizora, pri čemer se lahko zanese na neverjetno komično žilico svojih dveh protagonistov, Sandre Hüller in Petra Simonischka. Ustvarila sta lika, ki sta dovolj zanimiva, da smo jima pripravljeni slediti na meandrasti poti, polni zastranitev. Osvežujoče je videti, da se režiserka upre skušnjavi ličnih razrešitev in popredalčkanega konca - človeški odnosi so pač večplastni in fluidni in film nam, tako kot življenje, ne ponuja dokončnih odgovorov. Ko se krohot ob tistih najočitnejših skečih poleže, se vas bo Toni Erdmann dotaknil globlje, kot ste najbrž pričakovali. Film, ki ga s seboj nosiš še dolgo po odhodu iz kinodvorane.
Preberite več: recenzija Tonija Erdmanna

3. Jaz, Daniel Blake (I, Daniel Blake, r. Ken Loach)
Ken Loach ni avtor, ki bi skušal koga v kino zvabiti z obeti eskapistične zabave, in film, s katerim je letos v Cannesu osvojil zlato palmo, ni nobena izjema. Jaz, Daniel Blake je melodramatična, na trenutke pridigajoča parabola o svetu, v katerem živimo, brezkompromisna freska ponižanj, ki jih delavski razred trpi v kapitalizmu. Stalni režiserjev sodelavec, scenarist Paul Laverty, je spisal zgodbo, ki kot resnica (in ne le programski pamflet) učinkuje prav zaradi podrobnega opisa birokratskega sistema, ki je postavljen tako, da bi v številke razosebljeni ljudje čim hitreje obupali in se vdali. Loach je izbral paleto britansko turobnih sivin in modrih odtenkov, ki sugerirajo življenje na pragu stradanja, hkrati pa ostaja zvest klasičnemu, nepretencioznemu kadriranju in podajanju zgodbe. Njegove parabole, v katerih ni niti sledu cinizma, se zavestno ogibajo okraskom. Daniel Blake (Dave Johns) je glas jeze, glas malega človeka, ki hoče biti viden in slišan.
Preberite več: recenzija filma Jaz, Daniel Blake

2. Paterson (Paterson, r. Jim Jarmusch)
Čeprav Paterson na prvi pogled pomeni odmik od začrtanih smernic filmografije Jima Jarmuscha, je veliki cineast v resnici ostal popolnoma zvest svojemu etosu. Paterson je eksistencialna meditacija, le da je tokrat uokvirjena veliko manj pretenciozno kot v režiserjevih Večnih ljubimcih (2013). Skozi Jarmuschevo optiko postane majhno, neizstopajoče življenje samo po sebi najbolj umetniška in velikopotezna gesta, kar jih je. Rutina delavskega življenja, ki jo umetnost tako rada zasmehuje kot simbol topoumnega životarjenja množic, je v Patersonu zgolj nevtralno dejstvo, ki posamezniku ne preprečuje (niti na zagotavlja) sreče in izpolnjenosti.

Pretirane peripetije ali kakega velikega preobrata v zgodbi ne gre pričakovati; to ni tiste vrste film, v katerem bi protagonist pod površjem skrival vrelec frustracij, ki samo čakajo na priložnost za nasilno katarzo. Adam Driver, ki kljub svojemu nekonvencionalnemu videzu premore neverjetno količino karizme, mora v Patersonu igrati proti svojemu "tipu": če je praviloma izredno gostobeseden, kinetičen nastopač, mora pod Jarmuschevo taktirko zlesti vase, naseliti majhno življenje delavske mravlje. Jarmusch v Patersonu zadene ravno pravi ton vitalizma, ki še ne zapade v topoumno vsesplošno radost.
Preberite več: recenzija Patersona

1. Nočne ptice (Nocturnal Animals, r. Tom Ford)
Najboljši film letošnjega leta, drugi celovečerec Toma Forda, je ekvivalent izdatne sladice: provokativen, omamen in v vseh pogledih ekscesen film. S srhljivo natančnostjo pokaže, kako lahko dober pisatelj prozo uporabi kot terapijo in hkrati kot oster nož za obračun z bližnjimi. Tom Ford dokazuje, da je tudi sam izredno redka vrsta ptice: ne le velik modni oblikovalec, ampak tudi izjemen filmski umetnik, ki je na film prenesel svojo ljubezen do podrobnosti. Noben detajl v tej vizualno skoraj pregrešno razkošni melodrami ni naključen, a obenem tudi noben element ni zgolj v službi spektakla. Tudi najmanjši predmeti imajo svojo simbolično vrednost.

Režiser je iz svoje igralske ekipe izvabil vrhunske nastope: Amy Adams je veličastna kot melanholična lastnica umetnostne galerije Susan, ki tone v depresijo zaradi dvomov, ali je v življenju izbrala pravo pot (in sopotnika). Večino njenih čustev moramo razbrati brez besed in Ford nikoli ne umakne pogleda od njenega stoičnega trpljenja. Igralka je tukaj dokončno prestopila v prvo igralsko ligo in prav "njena" okvirna zgodba je tista, ki Nočnim pticam vdahne melodramatično velikopoteznost. (Čeprav gledalca, in prav v tem je Fordov veliki dosežek, enako pritegne tudi vzporedna zgodba v zgodbi.)
Preberite več: recenzija Nočnih ptic.

Vsaj omembe so vredni še:

Ljubezen in prijateljstvo (Love & Friendship, r. Whit Stillman) - Pozabite na viktorijanski model ljubezni; v najnovejši ekranizaciji Jane Austen ga zamenjata hladna preračunljivost in dobrovoljni cinizem. Kate Beckinsale kot fatalka, usodna za oba spola.

Bučko (Ma vie de Courgette, r. Claude Barras) - Švicarska stop-motion animacija v igri za tujejezičnega oskarja, ki odstopa od generičnega videza in agresivnega optimizma velikih studijskih animacij. Kdo pravi, da film za otroke ne sme obravnavati težkih tem na nesentimentalen način? Bučko na mlado občinstvo ne gleda zviška.

Za vsako ceno (Hell or High Water, r. David Mackenzie) - Novodobni vestern, ki klišeje preigrava z občutkom. Divji zahod kot kulisa za portret ameriške ruralne družbe, ki ji vladajo orožarska obsesija, na drugi strani pa jo ubijajo krvosesi v podobi bank.

Kapitan Fantastični (Captain Fantastic, r. Matt Ross) - Kronika družine, ki namesto božiča praznuje rojstni dan Noama Chomskega. Samo na prvi pogled lahkotna komedija o izogibanju pastem "normalnega" življenja. Viggo Mortensen v odlični formi.

Ustava Republike Hrvaške (Ustav Republike Hrvatske, r. Rajko Grlić) - Film z enim najkontroverznejših protagonistov v novejši balkanski kinematografiji: Vjekoslav (odlični srbski igralec Nebojša Glogovac) je goreč desničar s podedovanimi ustaškimi nagnjenji in obenem gej, ki se preoblači v žensko. "Protihrvaški film", kot so ga v domovini označili nekateri nasprotniki, je poziv k človečnosti, ki pred nami nesentimentalno razstre anatomijo sovraštva.

Surovo (Grave, r. Julia Ducournau) - Za vsakogar, ki mu gravž ne obrne prehitro želodca, bo francoska kanibalska srhljivka tudi pronicljiva, feministična parabola o odraščanju in človeški naravi. Kdo si upa trditi, da v resnici pozna pošast v sebi?