De Laurentiis se je rodil 8. avgusta 1919 v kraju Torre Annunziata blizu Neaplja. Kot deček je pomagal prodajati špagete, ki jih je izdeloval oče. Študij filma v Rimu je prekinila vojna.

V filmski industriji je začel delati pri 20 letih, v tandemu s Carlom Pontijem je postal eden najvidnejših producentov v času italijanskega povojnega kinematografskega razcveta in slavnega filmskega neorealizma - bil je producent Grenkega riža Giuseppeja De Santisa, klasike iz leta 1949, ki velja za enega najboljših primerov tega žanra.

V 50. letih je sodeloval s številnimi režiserji, kot so Roberto Rosselini, Eduardo de Filippo in Mario Monicelli. Produciral je Veliko vojno z Albertom Sordijem in Vittorijem Gassmanom. V 60. letih je zgradil celo lastne studie, ki pa so potem finančno propadli. V tem času je produciral zelo različne filme, med njimi Barbarello z Jane Fonda.

Po Italiji osvojil Hollywood
Potem ko je v 70. letih prejšnejga stoletja odšel čez lužo in v Wilmingtonu v Severni Karolini ustanovil studio De Laurentiis Entertainment Group, je produciral tudi številne ameriške produkcije, med njimi film Trije Kondorjevi dnevi z Robertom Redfordom.

Sledila je nepregledna množica uspešnih filmov, med njimi Lumetov Serpico, Bergmanovo Kačje jajce, pa Lynchev Modri žamet. Še bolj pa je bil morda znan po predelavi King Konga, filmu Orka, predelavi Flasha Gordona in adaptacijah del Stephena Kinga. Produciral je tudi prvega med filmi o Hannibalu Lecterju (Lovec na ljudi), kakor tudi Hannibala in Rdečega zmaja. Rad je imel filmske zgodbe, ki so nastale po priredbah uspešnih literarnih del.

Leta 1957 se je poročil z igralko Silvano Mangano, od katere se je ločil leta 1988, leto pred njeno smrtjo. Z njo je imel štiri otroke. Nato se je poročil s producentko Martho Schumacher in imel z njo še dve hčeri. Hči Raffaella iz prvega je šla po očetovih stopinjah in je uspešna producentka. Njegov sin Federico, prav tako iz prvega zakona, je leta 1981 umrl v letalski nesreči, star 26 let.

Leta 2001 je prejel nagrado Irvinga G. Thalberga, ki jo podeljuje Ameriška filmska akademija, dve leti pozneje pa je bil v Benetkah ovenčan z zlatim levom za življenjsko delo.