Ameriški televizijski kritiki ta hip brusijo kremplje nad včerajšnjo premiero ene najbolj oglaševanih in težko pričakovanih novosti na malih zaslonih, serijo The Playboy Club. "Provokativna" serija, kot jo je označila matična mreža, je postavljena v Chicago v 60. letih prejšnjega stoletja, kjer gre "zapeljivi svet zajčice, poosebitve lepote in uslužnosti" z roko v roki z največjimi mafijskimi ikonami svojega časa, zabavno industrijo in političnimi veljaki.
Ko nedolžna "zajčja" novinka Maureen (Amber Heard) po nesreči ubije enega od najmočnejših čikaških mafijskih šefov, se lahko po pomoč zateče le k Nicku (Eddie Cibrian), ki je nekoč sicer delal za mafijo, a se zdaj poteguje za mesto državnega tožilca. Zajčica Janie (Jenna Dewan-Tatum) medtem beži pred svojo divjo preteklostjo, ki ji diha za ovratnik, zajčica Alice (Leah Renee Cudmore) pa poskuša kombinirati mirno družinsko življenje s svojo ne ravno gospodinjsko službo. In seveda ni nihče to, za kar se na prvi pogled izdaja.
Zakaj tako resno?The Playboy Club naj bi ponudil svež pogled na obdobje, ki je "izzvalo tradicionalne poglede na spolnost, čas, ko je vizionar položil temelje svojega imperija in ko je majhen simbol za vedno spremenil ameriško kulturo". Pa jim to tudi upeva? Niti ne, ocenjujejo kritiki. "Kljub vsej notranji opremi iz šestdesetih, kljub temu, da odkljukajo vse stereotipe na temo Chicaga (Mafijci! Politika! Glasba!) in kljub čudovitim ženskam v zajčjih kostumih, serija ni preveč zabavna," piše The Wrap. "Podobno kot ABC-jev Pan Am ali Charliejevi angelčki skuša serija pomanjkljive oprave 'upravičiti' s tem, da so dekleta, ki jih nosijo, zelo zelo resna. Logika je očitno taka: V šestdesetih je bilo za ženske tako malo priložnosti - Peggy Olson iz Oglaševalcev je redka izjema - da je postati stevardesa ali zajčica pomenilo emancipacijo."
Wrapovega recenzenta moti še preveč z zapleti natrpan scenarij, še posebej kopica namigov na temačno preteklost in politične ambicije Cibrianovega lika. Nadaljevanka bo boljša, svetuje, "če se malo sprostijo in skušajo biti bolj kot Dukes of Hazzard in manj kot Oglaševalci", češ da se slednjim tako ali tako ne more približati niti, kar se tiče zgodbe, družbenega komentarja ali igranja. "The Playboy Club je premeteno izmaknil del estetike Oglaševalcev, a ti imajo še vedno boljše in za kanec več oblek."
Še bolj neusmiljen je bil Los Angeles Times: "Kljub vsej 'mi ne obsojamo' retro porednosti, Chad Hodge (izvršni producent, op. n.) nima poguma, da bi stal za svojimi načeli. The Playboy Club ni drugega kot malo bolj seksi mafijska drama; zajčice morda služijo za ozadje, ampak osrednja zgodba je tista o moških - in ni videti, da bi se kdo zavedal te ironije. Kar iz serije, če ne drugega, dela dober primer ene od nevarnosti trenutnega vsesplošnega vdajanja nostalgiji: pokičenje seksizma."
Hefnerjev prispevek
Prvo epizodo začne in konča čez dogajanje posnet glas Hugha Hefnerja, ki med drugim komentira, da nikoli nihče ni poznal priimkov zajčic, zaradi česar so bile lahko po njegovem mnenju "kar koli so hotele".
To se da seveda interpretirati tudi drugače: ker so bila samo lepa dekleta s satenastimi ušesci, pač ni bilo pomembno, kako jim je bilo ime. In če se serija dramatično ne izboljša, piše San Francisco Gate, "se kmalu ne bomo spomnili niti imen glavnih junakov, kaj šele njihovih priimkov."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje