

Ob 21.30 bo v Letnem kinu Muzeja slovenskih filmskih igralcev na programu projekcija
filma Kormoran iz leta 1986 v režiji Antona Tomašiča, v katerem je Cavazza odigral glavno vlogo.

"Igralec z izkušnjo, s strastjo"
Ob tej priložnosti bo izšla tudi publikacija Poklon Borisu Cavazzi, v kateri se je kritičarka Tina Poglajen poglobila v igralčev filmski opus, njegove vloge v širšem jugoslovanskem prostoru pa je osvetlil zagrebški filmski kritik Nenad Polimac.
Publikacija prinaša tudi popolno filmografijo televizijskih in filmskih vlog in je bogata s slikovnim gradivom.
"Igralec z neponovljivo, edinstveno, specifično težo. Z volumnom. Z izkušnjo, s strastjo, navsezadnje s tehničnim znanjem, s sproščenostjo, z velikansko izpovedno močjo, močjo oblikovanja … To je človek, ki dela vse stvari iz sebe. Kar pomeni, da ve, o čem govori, da zastavlja svojo življenjsko izkušnjo, hkrati pa tudi svoj temperament, svojo strast. Svojo kreativno vizijo. Vse to dela iz njega velikansko bitje, karizmatično osebo, ki jo goltaš, ki jo gledaš, ki fascinira, ki srka vase," je v knjigi o Cavazzi zapisal Dušan Jovanović.
Boris Cavazza
Na filmu se je prvič pojavil že kot srednješolec: leta 1960 je nastopil v filmu Františka Čapa X 25 javlja; svojo prvo glavno vlogo v celovečercu pa je odigral leta 1973 v Beguncu Janeta Kavčiča. V širšem jugoslovanskem prostoru je postal znan dve leti pozneje z naslovno vlogo Mateja v filmu Lordana Zafranovića Muke po Mateju. Skupno je na filmu in televiziji ustvaril skoraj sto vlog, med drugim je izstopal v celovečernih filmih Vdovstvo Karoline Žašler Matjaža Klopčiča, Leta odločitve Boštjana Vrhovca, Kratki stiki Janeza Lapajneta in Piran – Pirano Gorana Vojnovića; v spominu pa je ostal tudi kot Toni v komediji To so gadi Jožeta Bevca. V zgodovino slovenskega filma se je zapisal kot scenarist celovečerca Kormoran in treh televizijskih filmov. Leta 2019 je v filmu Igor in Rosa Katje Colja odigral naslovno vlogo, ki pa zagotovo ni zadnja v njegovi več kot šest desetletij trajajoči filmski karieri, saj pravkar končuje dva filmska projekta.
V svoji več kot petdesetletni gledališki karieri je bil član ansamblov Slovenskega gledališča v Trstu, ljubljanske Drame, Slovenskega mladinskega gledališča in Gledališča Koper, vmes pa je nastopal na odrih skoraj vseh profesionalnih gledališč v Sloveniji ter se uveljavil tudi na širšem prostoru nekdanje Jugoslavije. Leta 1987 je postal docent, leta 1995 redni profesor za dramsko igro in igro pred kamero na ljubljanskem AGRFT-ju. Od leta 1992 ustvarja tudi kot gledališki režiser.
Za svoje delo v gledališču in na filmu je prejel številna najvišja priznanja in nagrade, med drugim Prešernovo nagrado, Borštnikov prstan, nagrado bert in tudi najvišje državno odlikovanje – zlati red za zasluge.

Tradicionalni poklon filmskim igralcem
Do zdaj so se s tradicionalno prireditvijo v divaškem muzeju poklonili filmskim igralcem Metki Bučar, Duši Počkaj, Štefki Drolc, Bertu Sotlarju, Mihi Balohu, Poldetu Bibiču, Lojzetu Rozmanu, Majdi Potokar, Špeli Rozin, Stanetu Severju, Ivanki Mežan, Mileni Zupančič, Demetru Bitencu, Antonu Petjetu, Mirandi Caharija in Radku Poliču – Racu.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje