Na Toscaninijevem repertoarju, ki ga je vadil in izvajal na pamet, je bilo okrog 600 del približno dvestotih skladateljev.

Rodil se je 25. marca 1867 v Parmi kot sin krojača. Njegov izjemni talent je najprej opazil učitelj: fant je znal po enem branju povedati celotno pesem na pamet in na klavirju je zadel vsak ton, ki je bil pred tem zaigran. Pri devetih letih je bil kot nadarjen učenec sprejet na lokalni glasbeni konservatorij, kjer je študiral čelo; razmere na konservatoriju je pozneje primerjal z "atmosfero zapora".

Ognjeni krst z Aido
Na dirigentsko pot je stopil pri devetnajstih letih, ko je bil kot violončelist na turneji v Južni Ameriki z orkestrom iz Parme. Dirigenta orkestra je občinstvo med predstavo Aida v Rio de Janeiru izžvižgalo in odšel je z odra. Mladega Toscaninija, ki takrat ni imel nobenih dirigentskih izkušenj, so prepričali, da je vzel v roke paličico, on pa je orkester briljantno vodil do konca predstave.

Domovini se je v času fašizma ogibal
Med letoma 1898 in 1908 je bil glasbeni direktor v Scali, pozneje pa je največ delal v New Yorku in Milanu. Ker je bil odkrit nasprotnik režima Benita Mussolinija, v Italiji dolgo ni dirigiral. Leta 1931 so ga napadli fašisti, zato je odklanjal delo v domovini. Vrnil se je šele leta 1946, ko je vodil orkester v Scali, ki so jo odprli po povojni obnovi.

Njegovo kariero so zaznamovala tudi umetniška vodenja Metropolitanske opere v New Yorku, Newyorških filharmonikov in Simfoničnega orkestra NBC, gostovanja na festivalih v Salzburgu in Bayreuthu ter številni nastopi po Evropi, obeh Amerikah in Bližnjem vzhodu.

Leta 1936 je pomagal ustanoviti prihodnji Izraelski filharmonični orkester in 26. decembra je vodil glasbenike, ki so se v Tel Avivu takrat prvič predstavili še pod imenom Palestinski orkester.

Ni bil obremenjen z nacionalizmom
Svetu je krstno predstavil več oper, štiri od njih – Leoncavallovi Glumači, Puccinijevi La boheme in Deklica z zahoda ter Verdijeva Turandot – so danes del železnega repertoarja vseh večjih opernih hiš. Italijanskemu občinstvu je prvi predstavil Wagnerjevega Siegfrieda in Somrak bogov ter Straussovo Salomo. Umrl je 16. januarja 1957 v New Yorku, star 89 let.

"Glasba so čustva, ne pa note"
V času, ko se je mnogo dirigentov posvečalo predvsem repertoarju svojega naroda, je šel Toscanini dlje in je izvajal obsežen svetovni repertoar. Dvignil je raven opernih produkcij in orkestralnega poustvarjanja, tehnično pripravljenost pa je kombiniral z izrazito čustveno intenziteto. Tako ga je vsaj v dokumentarnem portretu leta 2006 ocenil njegov stanovski kolega, dolgoletni glasbeni direktor Metropolitanske opere v New Yorku James Levine. Po njegovem mnenju je bila Toscaninijeva želja, da bi ostal zvest skladateljevi viziji in da bi občinstvu posredoval resnico vsakega dela, ki ga je izvajal.

"Igraj s srcem, ne z inštrumentom. Dodaj kapljo krvi v vsako noto. Občuti nekaj. To je glasba, ne note. To še vedno ni dobro," so bile tipične besede, s kakršnimi je usmerjal orkestraše. Bil je izredno natančen in zahteven do glasbenikov, v zgodovino pa se je zapisal kot "maestro assoluto" (popolni dirigent).

Toscaninijevo leto
V Italiji se velikega rojaka letos spominjajo s številnimi koncerti, razstavami, knjigami in drugimi dogodki. Praznovanje obletnice v rojstni Parmi je 4. februarja odprl dirigent Riccardo Muti.