BODO PINK FLOYDI PLAČALI ZA NAZAJ?

Pevci pri Another Brick in the Wall zahtevajo svoj delež

Pred 25 leti so peli refren slovite pesmi Another brick in the wall, danes pa nekdanji šolarji zahtevajo del dobička, ki ga je prinesla pesem.

Zaradi verza We don't need no education je pesem Another Brick in the Wall postala himna mladih na zabavah.

Že četrt stoletja je minilo, od kar so legendarni glasbeni eksperimentatorji Pink Floydi posneli omenjeno uspešnico, ki je močno prispevala k milijonom prodanih izvodov albuma The Wall. Takrat je skupina za petje znamenitega verza We don't need no education (Ne potrebujemo nobene izobrazbe) angažirala 23 šolarjev, ki pa za svoj prispevek k izdelku nikoli niso dobili niti penija.

Pravica do denarja nesporna?
Zato so se nekoč mladi pevci obrnili na strokovnjaka za avtorske pravice Petra Rowana, ki je izjavil, da je po pravnih pravilih vseh 23 ljudi upravičenih do izplačila svojega deleža. Nekdanji dijaki severnolondonske šole Islington Green naj bi bili do denarnega nadomestila upravičeni tudi z moralnega vidika.

Šola denarja ni razdelila učencem
Zaradi sodelovanja pri petju spornega refrena jim je ravnateljica šole prepovedala vsako pojavljanje v javnosti. Zato so ostali popolnoma anonimni, v tem pa tudi tiči eden od razlogov, da za svoje delo niso bili poplačani, čeprav je založba, pod okriljem katere so Pink Floydi delovali, šoli izplačala 1.000 britanskih funtov, kar takrat ni bilo malo denarja.

Rock opera o čustveni zmedi
Album The wall je glavni skladatelj zasedbe, Roger Waters, velikopotezno zasnoval kot rock opero, ki pripoveduje o čustveno zmedenem rockovskem zvezdniku, ki začne sredi koncerta iznenada pljuvati po občinstvu, ki je vriskalo med njegovim muziciranjem. Po albumu, ki ga je kupilo kar 12 milijonov glasbenih navdušencev po celem svetu, so leta 1982 posneli tudi napol animirani film. V njem je glavno vlogo zaigral Bob Geldof, ki je bil takrat najbolj znan kot vodja zasedbe Boomtown Rats, kasneje pa se je proslavil z organizacijo dobrodelnega projekta Band Aid.

Brezhibna produkcija zakriva razpoke
Kljub velikim ambicijam Pink Floydov pa album na koncu ni dosegel takšne umetniške izjemnosti, kot so jo številni pričakovali od glasbenega kolektiva, ki je z neutrudnim inštrumentalnim eksperimentiranjem v marsičem prispeval k razvoju elektronske glasbe. Vseeno pa The Wall še po dveh dekadah in pol velja za šolski primer brezhibnega producentskega dela, ki je album kljub nekaterim kompozicijskim pomanjkljivostim ustoličilo kot enega glasbenih mejnikov konca sedemdesetih.