Sicer je res, da so se kot začetniki britanskega punkovskega vala nesporno zapisali Sex Pistolsi, a vseeno so tudi Clashi pridali svoj malo bolj rockersko obarvan delež. Če bi se za Pistolse lahko dejalo, da so nihilistični, za Clashe velja, da so idealistično strastni, predvsem pa je bila njihova politična usmerjenost obrnjena bolj v levo. Svojo pot so pevec Joe Strummer, kitarist Mick Jones in basist Paul Simonon začeli leta 1976, prosto je bilo le še mesto bobnarja. Pri snemanju prvega albuma The Clash, izdanem leta 1977, je paličiče v roke vzel Terry Chimes, a ga je že kmalu zamenjal Nicky Topper Headon. Skupina se je razšla leta 1986, štiri leta zatem, ko jo je zaradi svoje heroinske odvisnosti zapustil Topper, leto za njim pa je odšel še Jones.

Punk kot mešanica stilov
Čeprav so se Clashi vpisovali v tedanji punkovski val, je njihova glasba že kar malo pustolovska; v svoj slog so vsrkali vse od prevladujočega hard rock&rolla, do reagge dub glasbe, rockabilly vložkov in še kaj bi se verjetno našlo. Ob tem pa sta skupino z besedili zalagala Joe Strummer in Mick Jones, vsak s svojim glasom in stilom. Pozneje je prav zaradi pomanjkanja kreativnosti skupina dokončno poniknila; slabo se ji je namreč pisalo že ob Jonesovem odhodu. Strummer se je celo opravičil za njun spor in priznal, da je Clashem zadal precejšnjo škodo.

Levo usmerjena besedila
»Bi raje ostal ali bi raje odšel, sicer pa ne veš niti, kakšna obleka mi pristoji.« Vsaj nekako tako so (v precej prostem slovenskem prevodu) peli Clashi – na pesem pa se je mnogo let kasneje navdušeno »zvirala« slovenska mladež v enem izmed ljubljanskih klubov. Besedila so bila pogosto njihova močna plat, če je bila že glasba za punk sceno precej mehkužna, za tekste to ne velja; predvsem so neprestano peli o revoluciji in delovnem razredu. Uspeh jim je v Veliki Britaniji prinesel že prvi album, medtem ko jih je v Ameriko »povzdignil« tretji album naslovljen (kar malo prikladno) London Calling izdan leta 1979, ki so ga tudi kritiki dobro sprejeli, revija Rolling Stones pa ga je desetletje kasneje razglasila za najboljši album 80-ih.

»Edini bend, ki kaj velja«
Britanska skupina je s svojim stilom in uporniško držo močno in daljnosežno vplivala na rock, predvsem pa na njegovo alternativno vejo. Njihova založba jih je celo označila za »edini britanski bend, ki kaj velja«, kar pa so oboževalci hitro pretvorili v »edini bend, ki kaj velja«. V desetih letih obstoja so izdali le šest albumov; The Clash, Give ´Em Enough Rope, London Calling, Sandista, Combat Rock in Cut the Crap. Pravzaprav jim v času delovanja ni uspelo pridobiti mega zvezdniškega statusa, so bili pa neprestano na njegovi meji. Leta 2003 pa so bili sprejeti Dvorano slavnih rock and rolla (Rock and Roll Hall of Fame), kjer naj bi na slavnostnem dogodku tudi nastopili, a je nastop preprečila prezgodnja smrt Joea Strummerja. Vendar pa zdaj že prehitevamo časovno sosledje dogodkov in »postbandovske« usode članov.

Potem ko jih je, na prošnjo ostalih članov, leta 1982 zapustil bobnar Topper Headon se je na njegovo mesto vrnil prvotni bobnar Terry Chimes, a le za nekaj mesecev. Odhod Topperja je prinesel nezapolnjive vrzeli, ki so se kaj kmalu sprevrgle v spore med Jonesom in Strummerjem, kar je v končni fazi privedlo v razpad skupine. Leta 1984 je moral zaradi problematičnega in drugačnih glasbenih teženj zapustiti skupino Jones, na njegovo mesto pa je stopil Nick Sheppard.

Mick Jones
Jones je kmalu po odhodu sestavil svojo lastno skupino Big Audio Dynamite (B. A. D.), znano po učinkoviti mešanici raznoraznih glasbenih stilov, ki so vsebovali vse od punk
rocka, plesne glasbe, hip-hopa, reggaeja do funka. Skupina je debitirala z albumom This is Big Audio Dynamite. Že naslednji album novonastale skupine No. 10 Upping St. pa je ponovno združil kreativne moči Jonesa in Strummerja. B. A. D. je za časa svojega obstoja ime zamenjala dvakrat; najprej so se enostavno preimenovali v Big Audio Dynamite II, sredi 90-ih pa so ime skrajšali v Big Adio, ker se je članom zdelo to bolj prikladno glede na tedanje vplive. Poleg tega je Jones sodeloval kot producent pri nastajanju dveh albumov skupine The Libertens in prvega albuma skupine Babyshambles, trenutno pa deluje tudi kot član skupine Carbon/Silicon.

Najbolj prezentni član
Potem ko je sodeloval kot tekstopisec in producent drugega albuma B. A. D. je Joe Strummer svoje kariero nadaljeval v filmski industriji; med drugim je igral v Coxovem filmu Walker, Jarmuschvem Skrivnostnem vlaku in Kaurismäkijevem Najel sem poklicnega morilca, v katerem je zapel pesem Burnin Lights/ Afro-Cuban Be-Bop. Poleg tega je produciral številne filmske albume in sodeloval z nekaj skupina, a brez uspeha. Leta 1989 se je podal na pot solo kariere s prvim samostojnim albumom Eartquake Weather, ki pa ni požel uspeha ne pri poslušalcih, ne kritikih, sledil pa mu je The Latino Rockabilly War. V začetku devetdesetih se je pridružil skupine The Pogues in tako nadomestil nekdanjega frontmana Shanea MacGowna. Kasneje se je zasnoval skupino The Mescaleros s katero je igral tudi leta 2002 na dobrodelnem koncertu v Londonu za stavkajoče gasilce. Umrl je 22. decembra leta 2002 zaradi prirojene srčne napake, le mesec dni po svojem zadnjem koncertu v Liverpoolu.

Nazaj k slikarstvu
Sprva se je po razpadu Clashev glasbi posvetil tudi Paul Simonon, a se je po le enem posnetem albumu s skupino Havana 3am ( pa še tega os posneli na Japonskem) vrnil k svojim prvotnim koreninam – vizualni umetnosti. Prav Simononov »odpor« do muziciranja pa je za mnoge vzrok, da se Clashi niso vrnili na sceno, ko je sredi devetdesetih zavlada punk nostalgija in priklicala mnoge že upokojene punkerje nazaj. Trenutno pa sodeluje z Damonom Albarnom, Simonom Tongom in Tonyjem Allenom, napoveduje pa tudi odprtje razstave svojih zadnjih likovnih del, ki bo 17. aprila 2008 v galeriji Thomas Williams Fine Art v Londonu.
Edini član skupine, ki je izginil iz sveta glasbe je Topper Headon. Potem ko so ga vrgli iz skupine zaradi heroinske odvisnosti, je prav zaradi nje nekajkrat pristal v zaporu. Končno se je pojavil le v pred kratkim posnetem dokumentarnem Westway to The World (predvajali so ga na zadnjem festivalu dokumentarnih filmov v Cankarjevem domu), kjer se je opravičil za svojo odvisnost, ki jo je po dolgih letih le premagal.
L. Š.