Projekt Bob Dylan: Postani prostovoljec!, v sklopu katerega je veleposlaništvo ZDA v Ljubljani v počastitev 70. rojstnega dne ameriškega glasbenika najprej maja izdalo zgoščenko s priredbami Dylanovih skladb, pred kratkim s predstavitvijo dokumentarca o projektu, včeraj pa še s koncertom, na katerem so slovenski izvajalci še v živo povezali prostovoljsko in glasbeno plat projekta.

Zagon s Kataleno in opravičeni 6 Pack Čukur
Peturni glasbeni maraton je v zagon spravila zasedba Katalena, ko je prek Križank "zakotalila" svojo pesem Jabuko in s tem začela prvo od trinajstih glasbenih postaj, na kateri je vsak izmed izvajalcev predstavil Dylanovo priredbo in dve svoji pesmi. Hipnotično enolični Dylanovi protivojni himni Masters of War je Katalena v dramatičnem aranžmaju z militarističnim ritmom uspela vdahniti še kanček erotike in ga pripeljala do odličnega vrhunca v odsekanem koncu po besedilnem "pogrebnem sprevodu" v zadnji kitici.

Generacijsko pisano občinstvo se je v Križankah posedlo kar na kamnite stopnice in s tem ustvarilo duhu prireditve primerno sproščeno in povezano vzdušje kot na tistih bolj uradnih prireditvah, kjer je status obiskovalcev jasno viden tudi s številko vrste, v kateri stoji njihov stol. Med nastopi izvajalcev je voditelj Jure Longyka predstavljal povezave med vsebino posamezne pesmi Boba Dylana, izvajalcem, ki jo je priredil, in eno izmed v projektu sodelujočih prostovoljskih organizacij. Izmed 14 glasbenikov in skupin, ki so prispevale svojo priredbo Dylanove pesmi za omenjeno kompilacijo, se na odru Križank ni pojavil le velenjski raper 6 Pack Čukur – ki pa je imel dobro opravičilo, saj je ravno na poročnem potovanju po Tajski.

Tako sta bila edina predstavnika hip-hop kulture tokrat Ljubljančana Murat & Jose, ki sta se spopadla z ne ravno lahko nalogo spraviti Dylanovo pesem v za rapanje primerno obliko. Pesem ameriškega "folk trubadurja" Gotta Serve Somebody se v njuni priredbi iz reggaejaške kitica prelomi v otožni refren o tem, kako vedno služimo nekomu, pa naj bo to bog, hudič, nesposoben šef ali pokvarjen politik. Poetsko razmišljanje, s katerim se v zadnjih časih verjetno z lahkoto poistoveti slehernik. Zatem sta raperja poskusila z avtorskima bolj humorističnima glasbenima vložkoma malce animirati sedeče obiskovalce, kar je na takšnih koncertih z več žanrsko raznolikimi izvajalci običajno kar trd oreh, saj posamezni glasbenik s svojo glasbo "zajame" le določen del občinstva, le redki pa večino.

Črno-beli glasbeni kontrasti Dylanove glasbe
Po Muratu & Josu so v počasnejše ritme in atmosfero Križanke zazibale pevke: najprej Mia Žnidarič s subtilno džezovsko profesionalnostjo in Dylanovo Simple Twist Of Fate, potem pa še pevka Brina s prefinjeno melanholijo in ljudskim glasbenim pridihom, s katerim se je lotila tudi priredbe Blind Willie McTell. Trojec zaporednih nastopov ženskih pevk je sklenila Severa Gjurin s skupino, ki je edina med izvajalci odpela dve Dylanovi pesmi in le eno svojo. Zasedbi je morda še najbolj od vseh uspelo pričarati nekakšen nostalgični "woodstockovski" (čeprav Dylan na legendarnem festivalu ni nastopil) občutek z bolj akustično kantavtorskim pristopom, najprej s priredbo Not Dark Yet, potem pa je Severa za svojo izvedbo ene najbolj znanih Dylanovih pesmi All Along the Watchtower, ob katerem je poprijela tudi za kitaro, požela iskren aplavz.

Umirjene nastope pevk je z rockersko nastrojenostjo v glasnejšo in ostrejšo sfero dvignil dvojček zasedb Hic et Nunc in Chris Eckman & The Frictions. Prav Chris Eckman, glasbenik iz Seattla, ki živi v Sloveniji, je pod pokroviteljstvom ameriškega veleposlaništva vodil glasbeni del projekta Bob Dylan: Postani prostovoljec!. Kontrast v temno odeti rockerski druščini je v naslednjem nastopu postavila sopranistka Sabina Cvilak, ki je v beli obleki in z impresivnim vokalom izžarevala operno veličastnost in z Buckets of Rain poskrbela za eno verjetno najbolj neobičajnih Dylanovih priredb, ki je najbolj pritegnila tudi veleposlanika ZDA v Sloveniji Josepha A. Mussomelija.

Lovšinu je pritegnila tudi "punkbabica"
Na dobri polovici koncerta se je pokazalo, da je tako dolg in žanrsko razgiban koncert naporen zalogaj tako organizatorsko kot za občinstvo, ki se je malce razredčilo, medtem ko je tempo nastopajočih ob lovljenju polnočnega roka postajal vedno hitrejši. A kmalu so se začeli obiskovalci vračati nazaj pred oder, da bi si ogledali prvega izmed nastopajočih slovenskih "-inov", Zorana Predina, ki je predstavljal organizacijo Rdeči noski in s svojo "cigansko-swing" glasbeno ekipo z Dylanovo Mr. Tambourine Man zagnal ključni del večera z najbolj vsesplošno priljubljenimi imeni slovenske glasbe. Ne glede na to, ali je posameznemu poslušalcu njegov šarmerski stil s pridihom mehke in nežne erotike všeč ali ne, je Predin hitro "šovmansko" vlil nove atmosfere Križankam, s ponarodelim Praslovanom pa pokazal, kako obvladuje množice.

Prav nič ni zaostajal drugi "-in", Pero Lovšin, ki se je s svojim hrapavim glasom mogoče malce presenetljivo izkazal za odličen izbor pri priredbi Dylanove Boots of Spanish Leather. Ko pa je ob njihovi Hiši nasprot sonca starejša gospa s klobučkom in palico začela plesati in navdušeno “pumpati” roko v zrak - kar je bil zagotovo eden bolj nenavadnih prizorov večera - je bilo verjetno jasno, da smo priča enemu izmed vrhuncev koncerta. Visoki tempo so nadaljevali Laibach, ki so Dylanov Ballad of a Thin Man zavili v svoj temačni elektronski kaos in spravili Križanke v negibno stoječo pozornost, ki nekako pristaja njihovemu nastopu.

Bi si Dylan želel takšen "krasni novi svet"?
Z geslom "Niet nasilju!" so se zlorabi otrok, žensk in šibkejših na odru po punkovsko uprli Niet in temi primerno za priredbo izbrali Dylanovo pesem Just Like a Woman ter jo podprli s svojima uspešnicama Ruski vohun in Lep dan za smrt. Hladna ni ostala niti že prej omenjena "punkbabica", ki je znova zaplesala in žagajoče fante na odru začela fotografirati še s telefonom.

Čisto za konec so organizatorji prihranili še tretjega "-ina", Vlada Kreslina, ki je pred že od glasbenega maratona precej utrujenim občinstvom Dylanovo priredbo Don't Think Twice (It's All Right) začinil tudi s sarkastičnim tonom svoje Krasni novi svet. Z zadnjimi toni njegove druge pesmi pa se je po petih urah kar nekako odsekano končal prostovoljski glasbeni festival, ki bi ga zaradi dobrega namena in odličnih glasbenih nastopov zagotovo zadovoljno požegnal tudi sam sedemdesetletni Dylan.