V višave je v slabih petnajstih letih deseti animirani celovečerec studia Pixar in deseta uspešnica po vrsti. Merilo uspeha je sicer relativno, vendar pri Pixarju ni nobenega dvoma, glede na to, da se svetovni prihodek njihovih risank giblje med 360 in 860 milijoni dolarjev (da večinsko pozitivnih kritik niti ne omenjam). Čeprav je Pixar od leta 2006 del korporacije Disney, še vedno ohranja kreativno samostojnost, medtem ko Disney ni zaprl svojega oddelka za animacijo, s katerim poskuša ohranjati tradicijo ustanovitelja Walta Disneya. Na to namiguje njihov najnovejši film The Princess and the Frog, s katerim se po petih letih vračajo h koreninam tradicionalne ročne animacije in muzikala.

Pixar je poleg Disneya edini studio, ki je sam po sebi blagovna znamka. O tem priča dejstvo, da so se do danes le enkrat odločili za nadaljevanje (Svet igrač 2). Ni jih strah poskusiti nekaj novega, s čimer so dejansko zgradili lastno blagovno znamko, ki do neke mere nadomesti potrebo po nesmiselnih nadaljevanjih, v nasprotju s konkurenco, kot sta DreamWorks (Shrek, Madagaskar) in Blue Sky (Ledena doba). Ob tem je treba priznati, da so zdaj klonili poslovnim pritiskom, saj v prihodnjih nekaj letih napovedujejo Svet igrač 3, Pošasti iz omare 2 in Avtomobile 2. In če je soditi po Svetu igrač 2 in napovedniku za tretji del, lahko rečem, da opravičujejo svoje načelo, po katerem ne bodo snemali nadaljevanja, dokler nimajo za to resnično tehtnega razloga (logično nadaljevanje zgodbe).

Upokojenski pustolovec
Za režiserja Peta Docterja je V višave po Pošastih iz omare drugi režiserski podvig. Pred tem je sodeloval pri ustvarjanju zgodb za Svet igrač 1 in 2, Pošasti iz omare in Wall-E. Dokaj svež scenarij je napisal skupaj z Bobom Petersonom (Ratatouille, Reševanje malega Nema), še enim Pixarjevim veteranom, ki je V višave tudi sorežiral. In naj se sliši še tako nedolžno, prigode godrnjavega upokojenega prodajalca helijevih balonov, ki z njimi dvigne svojo leseno hiško, in neizkušenega tabornika, ki se mu nehote pridruži na potovanju v Južno Ameriko, ne sestavljajo animiranega filma, kakršnih smo vajeni od velikih studiev. Izbira ostarelega glavnega junaka in zrelost obravnavanih tem jasno kažeta na smelost Pixarjevega idejnega vodje Johna Lasseterja pri koraku v nepreverjene vode. Vsekakor občudovanja vredna poteza, s kateri se očitno niso mogli povsem predati.

Zgodba se začne (podobno kot Wall-E) z absolutno čudovito 10-minutno montažo Carlovega življenja, ki deluje kot ena od samostoječih Pixarjevih kratkih risank in sama po sebi opraviči ogled filma. Nato se srečamo s Carlovim vsakdanjikom ter spoznamo vnetega 8-letnega Russlla na lovu za zadnjo taborniško veščino pomagati ostarelim. Po prisrčnem, a dokaj dramatičnem polurnem uvodnem dejanju sledi razmeroma lahkotno pustolovsko drugo dejanje, ki se prevesi v napet akcijski zaključek.

S posameznimi dejanji ali prizori ni načeloma nič narobe. Težava je v tem, da se razpoloženjsko scenarij preveč razhaja od dejanja do dejanja. Kot da se ne bi mogli odločiti, ali bi radi posneli film za odrasle ali otroke. Staranje, osamljenost, neuresničene življenjske sanje, zapostavljanje otroka in razočaranje nad idolom iz otroštva so teme, namenjene odraslim, vendar predstavljene na način, ki otroke ne bodo motile, saj gre navsezadnje za družinski film. Poleg tega so vpletli elemente, kot so govoreči psi, ki se sprva lepo vklopijo v pripovedni svet, ker je sposobnost govora logično razložena, ko pa se izkaže, da lahko počnejo precej več kot še tako dobro izurjeni štirinožci, se več ne ujemajo z duhom pripovedi.

Še vedno vodilni
V višave ima kot vsi Pixarjevi filmi čustveno značilno življenjsko sporočilo in je do zdaj njihova najbolj dramatična zgodba. Ali to pomeni, da nam bodo v prihodnosti postregli s še izraziteje odraslimi filmi, bo pokazal čas. Ljubiteljem animacije se obetajo zanimiva doživetja.

Do zdaj nisem videl Pixarjevega filma, ki ne bi na neki način presegel tako pretekle Pixarjeve izdelke kot vso ostalo konkurenco. Če ne drugega vsaj tehnično. To pa ne pomeni, da slepo poveličujem vse, kar nam servirajo njihovi animatorji. Za boljšo ilustracijo naj povem, da me po prvem ogledu niso očarali Življenje žuželk, Pošasti iz omare, Avtomobili in V višave. Prva dva sta se mi z leti prikupila, medtem ko sta druga dva po ponovnem ogledu pridobila le malenkost več šarma in kot taka ostajata pri dnu osebnega Pixarjevega repertoarja.

Ocena: +3