Žiranti, ki jim je predsedoval Sean O'Brien, so njegovo zadnjo izdajo District and Circle opisali kot izjemno zbirko pesmi, ki je zmagala v hudi konkurenci. Med nominiranci za nagrado, ki jo je leta 1953 ustanovil Eliot, da bi z njo pomagal razvijati in ohranjati branje poezije v Veliki Britaniji, so bili še Simon Armitage, Penelope Shuttle, Hugo Williams in Paul Farley.

V slovenščini Močvirna dežela
Heaneyja poznajo tudi slovenski bralci, saj lahko prebirajo njegove pesmi, zbrane v zbirki Močvirna dežela, svet pa ga pozna predvsem po Nobelovi nagradi, ki jo je prejel leta 1995. Člani švedske akademije so v obrazložitvi takrat zapisali, da si je najvišjo književno nagrado prislužil z deli lirične lepote in etične globine, ki slavijo vsakdanje čudeže in še vedno živo preteklost.

Yeatsov naslednik
Kritiki so nad Heaneyjem navdušeni že od začetkov njegovega pisanja, ki vsebuje predvsem poezijo, v njegovem opusu pa so tudi dramska dela in eseji. Avtor, ki mu pogosto dodajo oznako najboljši irski pesnik po Yeatsu, se od svojega velikega predhodnika sicer razlikuje po slogu: Yeats je rad zapisoval visokoleteče besede, s katerimi je opisoval junaška dejanja, medtem ko se Heaney tudi v svojih delih raje zadržuje doma in ostane tudi na pesniških popotovanjih tesno povezan z domačimi temami in motivi.

Vplivi na nobelovčev opus
Na ustvarjanje avtorja, rojenega leta 1939 v pokrajini Derry na Severnem Irskem, je med drugim vplivala zgodnja smrt njegovih staršev, zaradi česar se je veliko selil po deželi, učenje irščine in latinščine na kraljičini univerzi v Belfastu, poroka z Marie Devlin, katere precejšen del družine se je prav tako umetniško udejstvoval, in eno leto poučevanja na Berkeleyju na kalifornijski univerzi, kjer se je seznanil z zelo svobodomiselnim življenjem.

Med najpomembnejšimi deli avtorja, ki ga uvrščamo med pripadnike t. i. severne šole irskega pisanja, so Station Island, Seeing Things, The Government of the Tongue, The Redress of Poetry, Over Nine Waves, Philoctetes in The Cure at Troy.

M. T.