Iz tega čustvovanja se je rojevala "nepričakovano angažirana poezija, s katero smo zamajali celo postulate države, ki se je zdela še vedno nepremagljiva. Vzeti si svobodo, si jo priboriti, to je še vedno izziv, ki ostaja nad vsako ideologijo in politično usmeritvijo. Tako bo ostalo," še pravi.

Rožančevo nagrado je Babačić dobil za zbirko esejev Veš, mašina, svoj dolg, ki je izšla letos pri Cankarjevi založbi.

Pesnik, pisatelj, esejist in novinar že nekaj let ustvarja memoarski roman o Branetu Bitencu, pesniku in pevcu skupine Otroci socializma, ter vodi pankovske ture po Ljubljani. Oboje je vplivalo na to, da se je skozi eseje vračal v čas, ki ga je močno zaznamoval.

Sorodna novica Esad Babačić: Veš, mašina, svoj dolg

"Gre za obdobje, ki je ostalo precej nedorečeno, polno odprtih ran, saj smo se nekateri zelo izpostavili, ne da bi sploh vedeli, kaj se nam lahko zgodi zaradi naših separatnih revolucij, ki so jih določene strukture uporabile proti nam in pozneje tudi v svojo korist," je povedal za STA.

Muzej panka
Že več let si prizadeva, da bi v Ljubljani ustanovili muzej panka. Sam ugotavlja, da ga še ni, ker se "s tistimi, ki odločajo o tem, kaj je pravzaprav naše mesto in s čim se lahko ponaša, še nismo povsem uskladili okrog tega, kako bi takšno idejo umestili v mestno jedro, kamor je pank od nekdaj gravitiral". Misli, da se bo morda treba podrobneje pogovoriti o tem, kako natančno bi se takšen prostor, v katerem bi se ustalila zapuščina tega "izjemno pomembnega časa, v katerem je bila Ljubljana prepoznavna na neki povsem drugačen način, konstituiral". Vse bolj razmišlja o precej fleksibilnejši in dinamični obliki muzeja.

Postaja hrepenenja
V svojih esejih med drugim tematizira postaje, prihode in odhode vlakov, stoječe vlake. Pankovska tura pod njegovim vodstvom vedno znova obišče tudi železniško postajo, kjer pripoveduje o vsem, kar ta nosi v svojem drobovju.

Postajo Babačić opisuje kot monument, muzej na prostem, postaja hrepenenja, postaja odhajanja in prihajanja. Zanj je točka pobega, točka izginotja, vsaj začasnega. "To pa je tudi danes pomembno, saj smo vse bolj priklenjeni na neke druge odhode, ki so vse bolj virtualni, neorganski," dodaja. Nova železniška postaja bo ta pridih po njegovem mnenju gotovo odpihnila, ker bo vse "novo, čedno, klinično čisto, brez patine", a dodaja, da bo "večina zadovoljna".

Mesto ima svoja znamenja, ki jih ne smemo prekriti, prebarvati, zato da bi se zdeli lepši, kot v resnici smo, je prepričan. "Ampak ja, živimo v času lepega in slepega, na voljo za drobiž tujcev, ki jim bomo dali postajo in vse, kar sodi zraven."

Košarka: tudi šport umetnikov, ustvarjalcev
V esejih med drugim piše o športu, največ o košarki. "Vedno smo bili obsedeni z žogo, to je ljubezen, ki se je ne moreš znebiti," poudarja. Največ pozornosti namenja košarki, pri kateri je po njegovih besedah tekmovalnost v posebni simbiozi z igrivostjo. Prav zato je "to tudi šport umetnikov, ustvarjalcev, ki radi preskočijo šablone".

Pravi, da je "od nekdaj navijal za 'naše', tako pač je". Ko je hokejska reprezentanca Slovenije premagala Dansko in se uvrstila na olimpijske igre, se je tako navdušil, da je napisal "knjigo o našem hokeju". Sploh je to zanj najbolj slovenski šport, "saj se v njem vsa naša majhnost in borbenost pokažeta kot nekaj velikega in ponosnega". Dodaja pa, da nič ne traja večno, tudi zmage ne. Treba se je navaditi živeti v svetu, ki ni sestavljen le iz velikih tekem in tekmovanj. "Treba je znati igrati tudi majhne, nepomembne tekme, ki lahko tudi prinašajo veselje. To pa je že malce težje," je še dejal.