Čeprav ima šele 17 let, je Helene Hegemann javnost nase opozorila že pred tremi leti, s predstavo Ariel 15, ki jo je berlinsko gledališče tudi uprizarjalo, se je v splošni zavesti dokončno zasidrala z romanom Axolotl Roadkill, ki je v Nemčiji zlezel na drugo mesto najbolje prodajanih knjig. To je zgodba o najstnici, ki več časa kot v šoli prebije v objemu berlinskih nočnih klubov, prepovedanih substanc in spolnosti. Glavna junakinja ima na prvi pogled veliko skupnega z avtorico: Helene se je po materini smrti preselila v Berlin k očetu, znanemu gledališkemu režiserju in profesorju, šolo je predčasno obesila na klin. Sama sicer pravi, da Axolotl Roadkill ni avtobiografija: "Knjiga se mi preprosto zdi zabavna. V literaturi - in vseh drugih umetnostih - lahko človek izživi stvari brez posledic, ki bi jih utrpel v resničnem življenju."

Toda njen roman se pod drobnogledom ni znašel zaradi bolj ali manj žgečkljive vsebine, ampak zaradi obtožb, (ki so prišle na petah kritiške hvale in nominacije za nagrado leipziškega knjižnega sejma) - češ da je Hegemannova celotne odlomke preprosto prekopirala iz različnih virov.

Začetniška napaka ali zavestna utaja?
Že kmalu po januarskem izidu knjige je bloger Dave Pirmasens dokazoval, da je več odlomkov knjige skoraj identičnih manj znanemu romanu Strobo berlinskega blogerja, znanega kot Airen. Obtožbe plagiatstva so se nato začele kopičiti: na udaru je vse od naslova romana pa do kratke zgodbe, ki jo je Hegemannova objavila nekoč prej. Mlada pisateljica "izposojo" tujega materiala pravzaprav priznava, ob tem pa včasih zveni skesano, drugič pa daje vtis, da je bilo njeno početje povsem upravičeno. "Mislim, da obstaja močna etična podlaga za navajanje virov nekega dela - dejstvo, da tega nisem storila, kaže mojo nepremišljenost in narcizem," je priznala v intervjuju za Die Welt, a obenem dodala: "Osebno se mi ne zdi pomembno, od kod so ljudje dobili gradivo - važno je, kaj z njim naredijo." No, pri ponatisu knjige bodo kljub vsemu dodali še omembo Airen.

Hegemannova se obenem zavzema za "premik od avtorskih pravic do pravice do kopiranja" (ang. besedna igra s copyright in "right to copy", op. n.). Če naj bi moj roman predstavljal naš čas, je treba povedati, da je nastajal pod vplivom sprememb v zadnjem desetletju, času, ko smo se od pretiranega varovanja avtorstva obrnili k pravici do kopiranja in preobražanja," jo povzema Die Welt. Številni kritiki se s takim "sproščenim" nazorom ne strinjajo - nekateri se celo odrekajo svoji prejšnji hvali. "Še taka razvpitost romanu ne bo pomagala v boju proti obtožbam, s katerimi je soočen," so zapisali v Die Zeit. "Vsakršna izvirnost dela je zdaj pod vprašajem - ne glede na to, ali ima avtorica poseben pogled na koncept avtorstva ali pa gre pri njenem pristopu samo za odraz časa."

Druga plat medalje
V drugem štabu so tisti, ki se sklicujejo na primere "plagiatorstva" v neizpodbitnih literarnih klasikah. V Der Spieglu denimo Axolotl Roadkill primerjajo z romanoma Golo kosilo Williama S. Burroughsa in Manhattan Transfer Johna Dos Passosa, v katerih kar mrgoli citatov brez navedka avtorstva: "V teh temeljnih delih literarnega modernizma je vtkano vse od časopisnih člankov do najraznovrstnejših drugih besedil."

Hegemannova je obenem še vedno nominirana za nagrado leipziškega knjižnega sejma. "Mislimo, da je pred nami izjemno nadarjena mlada dama," je še po izbruhu "škandala" izjavila ena izmed članic žirije, Verena Auffermann.