V umišljenem svetu imamo namreč v primerjavi z življenjem po njeno priložnost, da lahko neke usode in okoliščine zagrabimo tako, da iz njih nastane pripoved z vznemirljivimi junaki in s prepričljivim pripovednim lokom. Protagonisti njenega novega romana so Ljubljančani različnih generacij in provenienc, njihove usode pa se prepletajo okoli skrivnostne knjige, ki si jo med seboj izmenjujejo. Idejo MacGuffina, objekta, ki je za njihova življenja ključen, čeprav nima vsebine, si je izposodila iz zakladnice popularne kulture – populariziral ga je Alfred Hitchcock v filmu 39 stopnic.

Popularna kultura se tudi sicer vriva v dialoge in med vrstice njenega romana Knjiga drugih, drugega dela trilogije, ki jo je zastavila leta 2015, ko je pri založbi Beletrina izšel njen romaneskni prvenec Ni druge. Ta prvi del trilogije je leto za tem izšel v angleščini, leta 2017 pa še v makedonščini.

Zanimajo jo popkulturni fenomeni
Aktualnih fenomenov v popularni kulturi, predvsem filmu in TV-serijah, pa tudi drugih fenomenov v sodobni umetnosti se ne loteva le v romanih. Že deset let dela kot novinarka, komentatorka in kolumnistka v kulturni redakciji časopisne hiše Delo, kjer so ravno te tematike v središču njenih pisanj. Poleg tega sta z Ivano Novak, sicer selektorico v Uredništvu tujih oddaj na Radioteleviziji Slovenija (RTV), uredili dva kinotečna zbornika, eden je posvečen filmom Ernsta Lubitscha, drugi pa sodobni TV-seriji in serialnosti. V zadnjem letu je uredila tudi zbornik politične misli The Final Countdown.

Diplomirala je na Fakulteti za družbene vede iz kulturologije in doktorirala na Filozofski fakulteti iz filozofije z delom Filozofija, fantazma, film pod mentorstvom filozofa Mladena Dolarja. Danes se je znašla še na drugi strani predavalnice, saj na oddelku za kulturologijo Fakultete za družbene vede predava Moderno književnost in družbene ideologije ter Psihoanalizo in kulturo, na oddelku za sociologijo Filozofske fakultete pa Popularno kulturo.

V najinem pogovoru je osvetlila, zakaj so ji najdragocenejše reči na svetu tiste, ki pripadajo duhu, obenem pa je v slogu likov iz svojih romanov nanizala marsikatero popkulturno referenco iz sveta Hollywooda, umetnosti in filozofije.

Ste tako novinarska kot akademska raziskovalka popularne kulture, z romanoma Ni druge (2015) in Knjiga drugih (2018) pa ste postali tudi njena soustvarjalka. Kako se teoretičarka in komentatorka odloči, da bo napisala popovsko romaneskno trilogijo?
Nisem prepričana, da je bila odločitev za roman kadar koli zavestna. Pripovedništvo, zgodbe me, kot pravite, spremljajo vseskozi, obožujem dobre zgodbe v raznih zvrsteh in od nekdaj si rada izmišljam svoje. Na neki točki je očitno domišljija srečala pisateljsko obsesijo in nastal je prvi roman. Obe težnji, torej izmišljevanje in težnja prelivati to na papir, ostajata živi, tako da sem že v prvencu Ni druge napovedala Knjigo drugih. V novem romanu se razne usode vrtijo okoli knjige, ki je nihče ne bere in seveda se nisem mogla upreti skušnjavi, da ne bi postala tudi avtorica te spregledane knjige – Druga smrt bo torej moja naslednja pisateljska misija. Če bo nastal tretji roman, bo trilogijo povezovalo prav to podtikanje naslovov lastnih knjig vanje (in različice "drugega" v naslovu), no, in nekaj junakov, medtem ko so in bodo zgodbe stale same zase.

Roman vodi teorija, predvsem filozofija in filmska teorija. Ali obstajata dve občinstvi: tisti, ki bodo roman brali skozi teorijo, in tisti, ki bodo roman brali dobesedno?
Seveda, Knjiga drugih je namenjena kar najširšemu občinstvu in nihče ne potrebuje predznanja, da bi se lahko prepustil dogajanju v njej. V romanu pa so res v ospredju različni tipi intelektualcev, čeprav še zdaleč ne samo oni. Sama sem že od nekdaj obkrožena s tovrstnimi ljudmi, tako da mi je njihova govorica skoraj naravna. V literaturi, morda še posebej slovenski, tega ozkega sloja ljudi ne srečamo pogosto ali pa ta vsaj ne dobi priložnosti, da bi delil svoje uvide, meni pa se je zdelo, da si tudi to življenje zasluži neko mesto v fikciji.

To morda še toliko bolj velja v dobi antiintelektualizma, kjer se mora človek skoraj opravičiti, če o čem razmišlja ali da podvomi o kakšni zdravorazumski ali ekonomski kategoriji. To, da je v predvolilni kampanji Pop TV na soočenje povabil uspešne slovenske gospodarstvenike, zelo dobro odseva to antiintelektualistično mentaliteto. Zdaj o družbi in politiki razsojajo ljudje, ki so se dozdevno izkazali v svojem poklicu, a ki jih tako v tem poklicu kot pogledu na družbo usmerja partikularni pogled in predvsem partikularni interes – ne pa morebiti razmislek o tem, kaj je pravična družba in kakšen ekonomski ustroj bi blagostanje prinašal večini.

Ali teorija pri pisanju romana bolj vpliva na formo, žanr in pripovedni postopek ali na vsebino? Lahko teorija pisko inhibira pri pisanju fikcije?
Mislim, da je nevarno, če poskuša umetnost ilustrirati kakšen pojem ali kakšno misel. Umetnost je samostojna in samosvoja sfera. Je pa res, da včasih z literarnim delom lahko proizvedemo nekaj, kar je dobro za mišljenje, kar spodbuja produkcijo pojmov ali kar prispeva k svetovnemu duhu, kot bi dejal Hegel. V Knjigi drugih sama koketiranja z duhom ne vidim toliko na ravni teorije, ki se znajde v kakšnem dialogu – to je prej način, kako okarakteriziram like –, ampak v sami zgradbi, v premisi, v razvoju junakov, v tistem, kar radi poimenujemo sporočilo romana. A tu moram seveda kritiki prepustiti, da opravi delo mišljenja.

So vaša romana drugi naslovili kot 'pop romana' in ali bi jih tako žanrsko opredelili tudi sami?
To vprašanje se pogosto pojavlja in morda lahko tu kot nekdo, ki se tudi akademsko ukvarja s popularno kulturo, problematiziram te oznake. Čeprav imamo razvejano teorijo in teoretske šole, ki se ukvarjajo s popularnokulturnimi produkti in jih kritično analizirajo ter ob tem tudi afirmirajo kot legitimna, intrigantna, tudi relevantna, še vedno obstaja predsodek, da je popularno a priori nekaj manjvrednega in manj kakovostnega.

Sama sem do tega elitističnega pogleda skeptična. Konec koncev je Charlie Chaplin v svojem času veljal za popularnega avtorja komedij, ki snema za množice in jih "zgolj" zabava, danes pa njegove filme umeščamo med največje umetniške dosežke. Podobno nekatera dela modernistov, ki so poskušala zrušiti institucijo umetnosti, danes prav v teh ustanovah ostajajo predmet množičnega, torej povsem komercializiranega in populariziranega čaščenja. Hočem reči, zaradi množičnega zanimanja kakšen Picasso ni čisto nič manj kvaliteten avtor, kot je bil kot nerazumljen umetnik. Samo dejstvo, da je neki produkt berljiv, dostopen širokemu krogu ljudi, torej ne sme biti razlog, da ga odpišemo kot relevantno umetniško delo.

Roman je napisan filmsko. Malo je notranjih monologov, veliko je dialogov, opisov okolja, natančnih premikov likov po ljubljanskih ulicah. Je to zato, ker je na vaše pisanje vplival filmski jezik? Kako to, da še niste napisali scenarija?
Res je. Film in TV-serije so me formirale pri pripovedništvu in me še. Ko pišem, si vse "prizore" v romanu vizualiziram. Prav tako Knjiga drugih Alfredu Hitchcocku denimo dolguje idejo MacGuffina – objekta, ki povezuje neko skupino ljudi, je ključen za zgodbo, a sam nima nobene vsebine. TV-serijam pa predvsem navdih za oblikovanje nekonvencionalnih, čudaških, zabavnih junakov in junakinj.

V njem igralci igrajo sami sebe, igralec je eden od glavnih likov, veliko se pojavlja tudi Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Zakaj ste se odločili za ta obrat – da igralci v romanu igrajo sebe kot zasebnike?
Odgovor je zelo preprost: zato ker že v vsakdanjem življenju nihče od nas ni neposredno to, kar smo, ampak igramo sami sebe. Sledimo predstavi, ki jo imamo o sebi. Igralci, ki igrajo sebe kot zasebnike, zgolj v čisti obliki izpostavijo ta paradoks, da smo že kot zasebniki igralci, ki igramo sebe kot zasebniki.

Hollywood poskuša tako v filmih kot tudi intervjujih prikazati igralske zvezdnice in zvezdnike kot ljudi, kakršni smo mi sami. Zakaj mislite, da je to postal tako priljubljen vzorec v popularni kulturi?
To je vzorec, ki ima pravzaprav dolgo zgodovino in v njem ne vidim prav nič osvobajajočega ali zanimivega. V knjigi Movie Love in the 50's James Harvey analizira hollywoodski film petdesetih let, kjer je na neki točki prišlo do strahu pred phoniness, zlaganostjo – konceptom, ki ga je pravzaprav "izumil" J. D. Salinger v Varuhu v rži. Method acting je nastal kot reakcija na igro in stil, ki je v Hollywoodu prevladoval do takrat. Harvey v knjigi lepo pokaže, da ta poskus iztrganja filma zlaganosti, potvorjenosti, zrežiranosti, afektiranosti, ni sam nič manj potvorjen. Še več, dostikrat ta predanost dozdevni resnici pristane na to, da je posameznikova psihologija, njegovo občutenje sveta in življenja zdaj ultimativni horizont, ki ga film sploh lahko ponudi. In to po Harveyju in tudi po mojem ni prav veliko: psihologija ni vse, kar človek je. Afektirani, zlagani Hollywood je v komedijah, melodramah, vesternu, filmu noir presegel zgolj posameznikovo psihologijo in prav skozi žanrska orodja lansiral veliko bolj zanimive resnice o (pravični) družbi, ljudeh, celo o razmerju med spoloma.

V središču romana Knjiga drugih je več generacij likov, a vsi pripadajo urbanemu srednjemu sloju. Razlike in odnose med njimi razkrivate skozi popkulturne reference. Veronika ima denimo rada Ello Fitzgerald in Agatho Christie. Ob mladih ljubimcih omenjate Nirvano in roman Ulikses. Popularna kultura je tudi način, na katerega junaki razlagajo sebe. Veronika se zave, da je stara, ker natanko ve, kateri nabor angleških TV-serij lahko spremlja na televiziji. Kako nas popkulturne vsebine definirajo?
Morda gre samo za to, da so meni najdragocenejše reči na svetu tiste, ki pripadajo duhu: knjige (teoretske in fikcijske), filmi in druge popularnokulturne stvaritve, pa tudi umetnine, ki jih srečamo v muzejih in galerijah. Še posebej v času, ko je na političnem področju tako malo inspirativnih idej ali zanimivih vizij, so stvaritve duha morda edino pribežališče za razmišljujočega posameznika ali posameznico. Morda so tudi poslednje vezivo med ljudmi, ki jim družba ne ponuja drugih modusov kolektivnega sobivanja. Seveda sem hotela oblikovati junake, ki bi bili takisto senzibilni za reči duha. Veliko laže je pisati o ljudeh, ki te minimalno intrigirajo.

Popularna kultura je glavna tema pogovorov likov v romanu. Kaj je v pogovorih nadomestila 'pop kultura'? O čem so se ljudje pogovarjali, ko ni bilo Hollywooda?
Po mojem je vselej obstajala sfera kulture, ki je povezovala ljudi v nekem skupnem občutenju, morda celo osmišljevanju bivanja. Viteški žanri so že v srednjem veku doživljali množično popularnost in njihova funkcija je bila bržkone tudi to, da so imeli ljudje neko skupno referenco. Res je, da je šele moderna doba legitimizirala to, da se o okusih lahko razpravlja, in tako se od konca 18. stoletja prepiramo o vrednosti določenih umetniških del in zvrsti. Hočem reči, očitno je posebna domena kulture in umetnosti vsaj za neki razred vselej tvorila pomembno točko družbenega življenja. Boris Groys je v intervjuju za Delo podobno komentiral popularnost sodobne umetnosti danes: ljudje se o njej radi prepirajo.

To lahko danes intenzivno spremljamo na družbenih omrežjih. Sami se držite stran od Facebooka, Instagrama in Twitterja. Jih ne doživljate kot dragocenega vira novih gradiv in odnosov do popularne kulture?
Verjetno je to res, a vse bolj sem pristaš stališča, da ni treba vsega neposredno izkusiti, da bi lahko to mislil ali celo pisal o tem. Prek prijateljev, zapisov in analiz sem kar dobro seznanjena z načinom delovanja družbenih omrežij in za zdaj ostajam zadovoljna z odločitvijo, da na njih ne sodelujem – ne ker bi se mi zdela a priori zgrešena ali kaj podobnega (vsako tehnološko orodje ima lahko tudi emancipatorne in druge kvalitete), samo zdi se mi, da bi za to žrtvovala nekaj časa, ki ga zdaj raje posvečam rečem duha ali pa dejanskemu druženju s prijatelji. Zavedam se, da je to v času, ko bi se moral človek tržiti, iz sebe delati blagovno znamko, verjetno tudi strel v koleno, a to je nemara luksuz, ki si ga vsaj za zdaj še lahko privoščim.

Knjiga drugih je roman o popularni kulturi, ki nas razlaga skozi popularno kulturo, a v isti meri govori tudi o stanju v slovenski kulturi. "Včasih bi umrla za OHO in ohojevce, danes pa me silni konceptualizem in in angažiranost umetnikov kar utrujata," reče eden od likov. Je to nekaj, kar bi rekla slovenska kultura, če bi lahko govorila?
Duhovita misel! Morda bi en del kulture, tiste domačijske, rahlo nacionalistične in v folkloro usmerjene res rekel kaj takšnega. A potem bi drugi del kulture spomnil, da je imela Slovenija v zadnjih sto letih razna avantgardistična gibanja, od Černigojevih konstruktivistov do NSK-ja, da ima poleg izjemno razvite literarne in gledališke scene močno in artikulirano (povečini nevladno) sodobno umetnost, da ima celo koncept postgravitacijske umetnosti, ki ga razvijajo Dragan Živadinov, Miha Turšič in Dunja Zupančič, pa še kakšen dober film. Skratka, slovenska kultura ni ena in ne govori le ene reči. Sama pa se seveda veliko bolj kot z domačijstvom in folkloro vselej še vedno raje spogledujem s tisto umetnostjo, ki nekaj takšnega, kot je domačijsko ali patriotsko, raje postavlja pod vprašaj.

Roman opisuje življenja ljudi v Ljubljani in ves čas daje občutek, da gre za resnične osebe. S čim se izmika temu, da bi bil dokumentarni roman? S tem, da se protagonisti ne predajajo nizkim strastem in so tako predani etiki in estetiki, kot je kultura, ki jo vsrkavajo?
Tu se spomnim na neko ameriško satirično spletno stran, kjer skupina kritikov spremlja življenje povprečnega človeka, potem pa debatira o njegovi "umetniški" vrednosti in se zmrduje nad tem, kako zelo dolgočasno je in da v njem manjka sleherna dramaturgija. Skratka, fikcija na srečo prekaša življenje, v fikciji imamo priložnost, da lahko neke usode, okoliščine zagrabimo tako, da iz njih nastane pripoved z zanimivimi junaki in s prepričljivim pripovednim lokom. To je bil seveda tudi namen mojega romana.

Popularno kulturo tudi predavate na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. S čim zgodovinskim jo začenjate na svojih predavanjih? S čim se začne popularna kultura?
Zgodovinsko začnemo v 19. stoletju z industrializacijo, vzponom kapitalizma in meščanstva, ko je ob pomoči tedaj novih tehnoloških dosežkov tudi kultura, torej nekatere njene zvrsti in njeni produkti, postala množično dostopna: od literature, ki ji je šlo na roko vse bolj množično opismenjevanje, do filma, fotografije, fonogramov ipd. Jasno, že takoj se je ob teh fenomenih pojavil strah pred nivelizacijo, nižanjem standardov, poneumljanjem ljudi, a v 20. stoletju se je pogled na to tudi spremenil. Tekst Umetnina v času, ki jo je mogoče tehnično reproducirati Walterja Benjamina je afirmiral film in fotografijo prav kot umetnostni zvrsti, ki omogočata emancipacijo delavskih množic.

Kateri roman (poleg svojega) bi priporočili svojih študentom, da bi lahko bolje razumeli 'pop kulturo'?
Ha, ha, vprašanje, ali bi jim sploh priporočila svojega – vsaj ne kot popularnokulturni priročnik. Verjetno bi jim priporočila detektivke, od Agathe Christie prek Raymonda Chandlerja in Dashiela Hammeta do Patricie Highsmith, pa tudi med novimi avtoricami bi kakšno našla; na primer irsko pisateljico Tanno French. A tu bi poudarila, da se po mojem tudi vrhunska literatura požira kot kriminalka, tako bi iz čisto sveže literarne bere priporočila roman Mazohistka Katje Perat.