V nadaljevanju predstavitve preberemo, da so bili "slovenski izobraženci in pisci tradicionalno večjezični, številni so tudi pisali v vsaj še enem tujem jeziku".
Zato ima slovenski program v Frankfurtu geslo Satovje besed, saj so tako kot čebele tudi drugi avtorji prihajali živet v Slovenijo od drugod in s tem so v slovenski jezik in slovensko kulturo "prihajali različni kulturni, umetniški in miselni vplivi". Tako je "slovenska kultura samostojna celica, ki ve, da svoj obstoj in razvoj dolguje svoji povezanosti v satovje človeštva", sklene avtor spletnega predstavitvenega besedila Miha Kovač, profesor založništva na Univerzi v Ljubljani in slovenski kurator programa častne gostje v Frankfurtu.
V različnih slovenskih medijih lahko preberemo, da gre za največji založniški dogodek v svetu in največjo predstavitev Slovenije na področju kulture v tujini do danes. Skupno število vseh slovenskih dogodkov v Frankfurtu bo okrog 250, v programu bo sodelovalo okrog 300 izvajalcev. Frankfurtski knjižni sejem bosta 17. oktobra odprla nemški kancler Olaf Scholz in slovenska predsednica Nataša Pirc Musar. Torej, ne gre le za kulturo, temveč za predstavitev države na najvišji ravni. Slovenska država je za častno gostovanje, za katero priprave potekajo že od leta 2016, zagotovila večmilijonska sredstva. Zato je tudi razumljivo, da se državljani in državljanke, in posebej tisti in tiste, ki jih literatura in kultura zanimata, sprašujejo in želijo vedeti, kdo bo predstavljal slovensko državo in zakaj, prav tako pa tudi, kdo ne bo.
Ko pregledamo sezname nastopajočih in tistih, katerih delo bodo predstavili, lahko ugotovimo, da je zgoraj opevana multikulturnost le mrtva črka na papirju. Na seznamih, ki so dostopni na spletni strani Javne agencije za knjigo, spletni strani sloveniafrankfurt2023.com in buchmesse.de, ne moremo najti niti enega predstavnika oziroma predstavnice literarne skupnosti priseljencev in priseljenk iz nekdanje Jugoslavije, ki pišejo v svojih maternih jezikih. V resnici več kot sto avtorjev in avtoric, ki živijo v Sloveniji, piše v jezikih nekdanje Jugoslavije oziroma v svojih maternih jezikih. Prav tako ti izdajajo knjige, dobivajo nagrade in ustvarjajo kakovostno literarno srenjo, ki je del slovenske kulture in literature. Torej, gre za živo, aktivno, raznoliko in številčno literarno skupnost, ki je žal izpadla z, kakor vodilni večkrat navajajo, najpomembnejšega kulturnega dogodka v zgodovini Slovenije. Prav tako v programu ni predstavnikov oziroma predstavnic italijanske, madžarske in romske manjšine.
Da bi dobili odgovore na vprašanja, zakaj so kuratorji pozabili na tujejezične avtorje iz nekdanje Jugoslavije, ki živijo in ustvarjajo v Sloveniji, smo se prejšnji teden odpravili na pogovor ob častnem gostovanju Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu v uredništvo LUD Literatura v središču Ljubljane. O tem, kaj bo prinesel Frankfurt, so govorili Andrej Blatnik, Urška Černe in Miha Kovač, moderiral je Gregor Podlogar. Čeprav bi iz vabila lahko sklepali, da bo imelo občinstvo enakopravno možnost sodelovanja v pogovoru, ni bilo tako. Za komentarje in vprašanja prisotnih je bilo namenjenih le zadnjih približno 20 minut. Vprašali smo predvsem slovenskega kuratorja Kovača, pa tudi druge sodelujoče, zakaj so iz programa izpadli avtorji in avtorice priseljenske književnosti iz nekdanje Jugoslavije. Pri tem smo omenili edini panel v programu, ki se ukvarja s tujejezičnimi avtorji in avtoricami v Sloveniji z naslovom Foreigners in the House of Natives/Tujci v hiši domačinov. Erica Johnson Debeljak in Carlos Pascual se bosta z moderatorko Karino Goldberg pogovarjala o tem, kako se živi in piše v drugem jezikovnem okolju. Erica Johnson Debeljak prihaja iz Združenih držav, vendar več desetletij živi v Sloveniji, kjer prevaja v angleščino in tudi piše v angleškem jeziku. Carlos Pascual prihaja iz Mehike in prav tako že vrsto let živi v Ljubljani. Piše v španščini. Gre za izjemno avtorico in avtorja, ki bosta zagotovo predstavila Slovenijo v najboljši luči, in tudi odlično priložnost, da se spregovori o tujejezičnih avtorjih, ki so del slovenske literature in kulture. Vendar se neizogibno zastavlja vprašanje: zakaj so se vodilni odločili, da slovensko večkulturnost in večjezičnost predstavljata svetu le angleščina in španščina, oziroma kako, da vsaj v tem panelu ni niti enega predstavnika oziroma predstavnice bosanskega, makedonskega, hrvaškega, srbskega, črnogorskega, albanskega jezika oziroma jezikov nekdanje skupne države.
"Odgovor je zelo enostaven. Zato, ker je koncept frankfurtskega sejma, da grejo tja avtorji s prevodi, ki so izšli v zadnjih dveh letih, s poudarkom na prevodih v nemščino. In Erica Johnson Debeljak tak prevod ima. Carlos Pascual pa je tam v okviru nekega prevajalskega dogodka. To bolj Amalija Maček ve," je pojasnil Kovač.
Kriterij so zelo dobro zastavili, vendar se zdi, da ga niso dosledno upoštevali. Namreč ena najbolj prevajanih in nagrajevanih avtoric, ki že desetletja živi v Sloveniji, piše v maternem, makedonskem jeziku in se tudi že dolgo in vztrajno zavzema za status tujejezičnih avtorjev, je Lidija Dimkovska. Pod zavihkom Aktualni nemški prevodi na uradni spletni strani slovenskega programa častne gostje je prevod njenega romana Rezervno življenje, prevajalec je Alexander Sitzmann, letnica objave 2022, založnik je, kot je navedeno na spletni strani, avstrijska založba Drava. Zakaj je potemtakem Lidija Dimkovska izpadla iz selekcije za najprestižnejši kulturni dogodek v zgodovini Slovenije?
"Ne vem, možno je tudi, da smo kaj izgubili. Ampak ena od stvari, ki sem jih z gnusom zavrnil, ko sem postal kurator, je to, da bi se jaz tukaj šel nekakšnega sodnika, kdo je pomemben za slovensko kulturo in književnost, ne glede na prevode. Osredotočili smo se na avtorje s prevodi pri uglednih založbah in smo iz tega oblikovali program. Je pa čisto možno, da smo koga po nesreči izpustili. Jaz sem zadnji, ki bi kogar koli izpuščal zaradi kakršnega koli nacionalnega porekla," je povedal Kovač in na vprašanje preprosto odgovoril: "Ne vem, zakaj je izpadla. Pojma nimam."
Kot smo izvedeli od Andreja Blatnika, je najverjetneje težava nastala v tem, da je pravzaprav nemški prevod objavilo Društvo slovenskih pisateljev v knjižni zbirki Literae Slovenicae. Saj nemških prevodov, ki jih je objavilo Društvo slovenskih pisateljev, čeprav v sodelovanju z avstrijsko založbo Drava, niso upoštevali pri selekciji za frankfurtski sejem.
"To je spet eno od železnih pravil frankfurtskega sejma. Če tam razstaviš prevode del iz svoje države v tuje jezike, je to razumljeno kot izraz založniške nemoči. Če boste vprašali koga pri vodstvu Frankfurtskega sejma, vam bodo rekli, ne tega početi, za božjo voljo, ker boste razumljeni kot država, ki ni sposobna s svojo knjižno produkcijo prodreti v tujino. Imejte tam samo knjige tujih založb," je razložil Kovač in dodal, da zato koncept delovanja polnjenja paviljona deluje tako, da ga napolni frankfurtski sejem, ne napolni ga Slovenija. "In s tem preprečujejo, da bi države pošiljale avtorje po neki politični liniji, kar bi se tudi dogajalo v kakšni državi. Drugače se pa to seveda lahko na nacionalni stojnici razstavi," je poudaril.
Čemu potemtakem sploh služijo izdaje prevodov pri Društvu slovenskih pisateljev in kako komentira to, da Lidije Dimkovske ne bo v Frankfurtu, smo vprašali Andreja Blatnika. On je tudi urednik pri Cankarjevi založbi, pri kateri bo spomladi izšel njen najnovejši roman Edinstven matičen broj oziroma EMŠO v prevodu Aleša Mustarja in v knjižni zbirki Moderni klasiki.
"Meni je zelo žal, da Lidije Dimkovske ni na tem seznamu, ker ona je po mojem mnenju ena izmed treh v svetu najbolj uveljavljenih pisateljev, ki živijo v Sloveniji – da uporabim geografsko formulacijo. Ob Evaldu Flisarju in Dragu Jančarju, kar zadeva pisatelje leposlovja. Tudi s številom prevodov in z vsem preostalim," je poudaril Blatnik in dodal: "Ampak seveda koncept očitno to nekako potrjuje. Seveda je druga stvar in to je dobro vprašanje, kar je vprašanje kulturne politike, čemu pa potem služijo te izdaje pri Literae Slovenicae. Meni se zdi, da lahko služijo tudi temu, da so te knjige na razpolago na slovenski stojnici brezplačno in potem morda tako knjigo morda vzame v program kakšen drug nemški založnik. To se je z nekaterimi knjigami iz Literae Slovenicae že dogajalo. Vlado Žabot je izdal tu knjigo v angleščini, ki je potem izšla v precej vplivni založbi v Ameriki. In podobno, tako da to se dogaja."
Je še kar nekaj odličnih avtorjev in avtoric, ki pišejo v enem od jezikov nekdanje Jugoslavije in živijo v Sloveniji. Na primer dr. Svetlana Slapšak. Zakaj se tudi za tako izjemno in svetovno uveljavljeno pisateljico, kolumnistko, raziskovalko in nekdanjo univerzitetno profesorico ni našlo prostora na najpomembnejši predstavitvi Slovenije v tujini do zdaj – Frankfurtskem knjižnem sejmu 2023? Svetlana Slapšak nima knjige, prevedene v nemščino v zadnjih letih, razloži Kovač. Zakaj je pa ni vsaj v debatnem programu?
"Tam imamo koncept, vezan na dogodke. Iz Trsta smo povabili Mirana Košuto, ki je zgodovinar, da bi se pogovarjali o Alamutu in Laibachu, sodeloval bo še na enem panelu, kjer se bomo pogovarjali o književnosti v Trstu v času fašizma. To se nam je zelo lepo izšlo. Teh avtorjev, ki smo jih povabili kot strokovnjake, je zelo malo. In ko smo koga res potrebovali, smo ga povabili, drugače smo absolutno prednost dali avtorjem, ki imajo knjige in ki v bistvu imajo neki interes, da tudi tam nastopajo. Na strokovnih založniških dogodkih so pa vsi, ki tam nastopajo, že tako v Frankfurtu. To je ena od stvari, na katere sem ponosen, ker smo naredili za dva dneva programa, ki nič ne stane," je poudaril Kovač in še dodal: "To je pač naš koncept. Delamo z ljudmi, ki imajo knjige zunaj. Jaz osebno imam zelo visoko mnenje o Svetlani Slapšak. In jo tudi imam rad. In berem njene stvari. Ampak tja v koncept mi pa ni šla. Ker je enostavno bilo drugače narejeno vse skupaj."
Na koncu smo prisotnim omenili še pred kratkim preminulega pesnika, pisatelja, prevajalca, esejista, literarnega kritika Josipa Ostija, ki je prejemnik vseh večjih slovenskih nagrad za literaturo. Osti je pisal v dveh jezikih: bosanskem in slovenskem. Predstavitev njegovega dela, kot dvojezičnega pesnika, ki je vse svoje življenje združeval dve in več kultur, ni v Frankfurtu. O tem, zakaj Ostijevo delo ni bilo dovolj zanimivo za predstavitev na sejmu in kaj vse je treba imeti in biti, da bi postal del častnega programa, je spregovorila Urška Černe.
"Je pomembno vprašanje, kakšna je knjiga. Je pa tudi zelo, zelo pomembno vprašanje, kakšen je avtor oziroma kakšna je avtorica. Ali zna angleško, ali ima radiofonski glas, ali zna nastopati, ali ima prezenco na odru, ali je videti kot pesnica. Malo karikiram," je rekla Urška Černe in poudarila: "Oni vedno potrebujejo oder in žive avtorje. Josip Osti žal ni več živ."
Prav tako žal niso živi veliki pesniki in ustvarjalci, ki bodo vseeno predstavljeni v Frankfurtu: Maruša Krese, Boris Pahor, Tomaž Šalamun in drugi. Je pa živo njihovo delo. Tako kot je živo delo Josipa Ostija. In prav zaradi takšnih, ki so večno živi, literatura obstaja in knjižni sejmi obstajajo. Mogoče na to malo pozabljamo.
Glede na odgovore lahko sklepamo, malo v šali z grenkim priokusom, da je Josip Osti bolj mrtev kot drugi preminuli avtorji, ki bodo predstavljeni na častnem gostovanju Slovenije, da ima Svetlana Slapšak najmanj prevodov v nemščino v primerjavi s tistimi, ki prevodov v nemščino nimajo in so del častnega programa, in da bi se morala Lidija Dimkovska oglasiti kuratorju in povedati, da ima knjigo v nemškem jeziku, saj kurator in programski odbor slovenskega častnega gostovanja tega ne vesta, če jima avtorica ne pove.
Šalo na stran, skrbi, da se v Frankfurt ne bo odpravil niti en predstavnik tujejezičnih avtorjev, ki pišejo v jezikih nekdanje Jugoslavije. Ne kot avtor oziroma avtorica v katalogu in ne kot avtor oziroma avtorica, ki sodeluje v panelnih pogovorih in dogodkih.
Kaj to pomeni za te avtorice in avtorje? Izključenost, odrinjenost na rob, nepriznanost, kulturno diskriminacijo? Ne da bi zmanjševali pomen angleščine in španščine v Sloveniji, vendar govoriti o večkulturnosti in večjezičnosti Slovenije brez jezikov nekdanje Jugoslavije je vsaj nenavadno. Očitno je bil koncept slovenskega programa približevanje osrednji in zahodni Evropi in odmik od jugoslovanske zgodovine in dediščine. Vendar je ne moremo kar izbrisati.
Večkulturnost in jezikovna raznolikost sta pomembna vidika vsake evropske države, posebej tiste, ki ima bogato zgodovino priseljevanja. Če hočemo ali ne, v Sloveniji poteka že več desetletij intenzivno priseljevanje ljudi iz držav nekdanje Jugoslavije. Med njimi je veliko takšnih, ki pišejo. In ki pišejo zelo dobro. Zato bi bilo lepo, da bi se Slovenija bolj angažirala pri predstavljanju avtorjev in avtoric, ki pišejo v jezikih nekdanje Jugoslavije, saj bi to zagotovo obogatilo slovenski literarni program in predvsem prispevalo k bolj celoviti predstavitvi slovenske kulture. Mogoče bi bilo dobro za naprej razmisliti o bolj vključujočem pristopu, ki bi zajemal tudi priseljenske avtorje oziroma avtorice in etnične manjšine ter njihove prispevke k slovenski literaturi.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje