Problematične so zlasti knjige, natisnjene na papirju, ki je bil med letoma 1850 in 1990 izdelan po t. i. kisli tehnologiji, je pojasnil ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice Lenart Šetinc. Po oceni evropskih projektov PaperTreat in SurveNIR naj bi bilo zato v NUK-u že okoli 40.000 naslovov, ki jih ni več mogoče dati v uporabo, številka pa naj bi se vsako leto povišala za 400 do 500 naslovov.

Možni rešitvi pri ohranjanju pisne dediščine sta razkislinjenje in hramba ogroženega gradiva pri nižjih temperaturah, je pojasnila Jana Kolar, koordinatorka evropskega projekta PaperTreat. V okviru obeh projektov so prišli tudi do ugotovitev, dragocenih za druge slovenske knjižnice, ki prav tako hranijo ogrožene knjige.

100-krat hitreje do rezultatov
Krhkost ogroženega gradiva je mogoče ugotoviti na več načinov, od katerih so nekateri precej destruktivni, je pojasnila Kolarjeva. Po svetu po navadi s prepogibanjem vogalov listov ugotavljajo, ali gradivo še sme v uporabo, medtem ko sta NUK in Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani razvili metodo, pri kateri kislost gradiva ocenijo na podlagi le nekaj vlaken. Ocena kislosti zdaj traja kar nekaj časa, na kemijski fakulteti pa razvijajo 50.000 evrov vreden instrument, ki naj bi postopek pospešil za stokrat in naj bi bil na voljo sredi prihodnjega leta.

Trajalo bi 25 let in stalo 300 milijonov
Razkisljevanje knjig v Sloveniki (okoli 40.000 ogroženih, vsako leto pa se jim bo pridružilo še od 400 do 500 naslovov) bi trajalo 25 let, letno pa bi stalo 15 milijonov tolarjev, je povedal Šetinc. Oznanil je tudi, da nameravajo pripraviti dolgoročni načrt za razkisljevanje ogrožene pisne dediščine, ki jo pomaga ohranjati tudi prenos knjig in drugih tiskov na mikrofilm in digitalizacija.