V knjigi Svet je drama, ki je lani izšla pri Mladinski knjigi, Dušan Jovanović pretresa najrazličnejše kulturne in politične pojave, vse od nogometa pa do kuhinje in teatra v Haagu. Sam je izjavil, da lahko tako širok spekter tem obravnava zato, ker je kot avtor gledaliških besedil razvil občutek za dramatično v vsakdanjem življenju; zbirka je tako nekakšen "poskus, videti dramo tudi tam, kjer je ni".

Protejski svet spreminjajočih se resnic
"Knjiga ne skuša biti priročnik. Stvari, o katerih pišem, so izpostavljene nenehnim spremembam. Ni modrosti, ki s časom ne bi izgubila sijaja in oksidirala, in ni resnice, ki ne bi prej ali slej postala smešna. Vsaka misel je samo člen v neskončni verigi mišljenj, ki zastarevajo in postajajo neuporabna. A v vsakodnevnem življenju moramo vseeno vedeti, koliko je ura, kje smo in kam smo namenjeni. Moramo imeta nekakšna merila, napotke in predstave, pa čeprav nam je jasno, da že naslednji dan ne bodo nič vredni," je junija v intervjuju za hrvaški Nacional povedal Jovanović.

Čista objektivnost ne obstaja
Soustanovitelj gledališča Glej in nekdanji umetniški vodja SMG je znan predvsem po svoji avantgardni, groteskni satirični in parodistični dramatiki, ki nastaja v tesni povezavi z njegovim režijskim delom. Konec devetdesetih let se je uveljavil tudi kot pisec kolumn. "Ko pišem dramo, pišem o konkretnih ljudeh - v vsakem trenutku moram čutiti pulz, dih in zadah iz ust svojih likov. Kot komentator medijskih fenomenov pa skušam biti vzvišen, nevtralen opazovalec, tujec, ki radovedno zre v nepoznan svet in ga raziskuje. Pravzaprav se pretvarjam, da sem nepristranski in objektiven. V resnici nisem ne eno ne drugo. A zadovoljen sem, kadar se vidi, da sem skušal preseči lastne predsodke," je o razliki med pisanjem dram in esejev v istem intervjuju še izjavil nagrajenec.

Iz utemeljitve žirije:
Eden najuglednejših slovenskih dramatikov in režiserjev je s svojimi izbranimi sprotnimi zapisi na neki način razveljavil prepričanje, da je gledališki oder svet, saj je svet ugledal in ga poskušal popisati kot dramo, tj. gledališče v kar najširšem pomenu besede; predvsem pa v pomenu, da je človek bitje, ki si želi gledati in gledati, saj je v njem seme, iz katerega se razvije nenevarna radovednost in zvedavost, lahko pa celo patološki vojerizem.

Skozi njegove zapise o dramatičnosti človekovega prisostvovanja v svetu in ustvarjanja zgodovine se kaže tudi izkušenost režiserja, torej gledališkega praktika, ki ve, da ne sme stati preblizu odra, saj ne sme slišati utripa igralčevega srca, ampak mora iz teme gledališke dvorane budno nadzorovati nastajanje mehanizma dramske predstave. Njegovi zapisi so smotrno urejeni v posamezna poglavja, nemara bi jim lahko rekli dejanja, v katerih smiselno povezuje sprva raztresene "prizore" iz življenja človeka.

V igri so bili še ...
Žirijo pod predsedstvom Edvarda Kovača so sestavljali Jelka Ciglenečki, Milček Komelj, Manca Košir in Ivo Svetina. V ožji izbor za nagrado so uvrstili še Viktorja Blažiča z delom Vsi naši prevrati, Ženjo Leiler z Zapisi in zapiki, Deana Komela z zbirko esejev Humanistični pogovori in Miho Pintariča s knjigo Neškropljene limone.

A. J.