Nežmahova knjiga Zrcala komunizma, ki je po delih (intervjujih) izhajala že v tedniku Mladina med letoma 1994 in 2005, je zdaj izšla pri založbi Modrijan. Nežmah, se je za množino - zrcala, torej - v naslovu odločil zato, ker knjiga prinaša različne poglede, zorne kote na komunizem. Intervjuji, opozarja avtor, niso aktualistični, v prvi vrsti gre za portrete osebnosti, zato se mu je tudi zdelo ustrezno, da jih objavi v knjigi.

"Partizansko novinarstvo"
Glede na to, da Nežmah v Mladini ne izraža mnenj, ki bi bila v skladu s prevladujočo ideološko usmeritvijo, je na tiskovni konferenci izpostavil Sandi Čolnik, se postavlja vprašanje, ali je imel z intervjuji o komunizmu kdaj težave z urednikom. Nežmah je pojasnil, da je njegov položaj v Mladini "malce podoben partizanstvu" - partizani so jo namreč "tudi po vojni dobro odnesli".

Ne apologija ne obsodba
Nežmah je v predgovoru k Zrcalom komunizma zapisal, da je bil namen pogovorov razkrivati neznano, zamolčano, skrito in spregledano, tako da so intervjuji zastavljeni kot mozaik vednosti. Šolske zgodovine, medijski prikazi in znaten del umetnosti pred letom 1990 so predstavljali apologijo komunizma, antikomunistična literatura ga je obsojala kot nedemokratični totalitarizem, knjiga Zrcala komunizma pa ga poskuša misliti.

Oblast, najmočnejši afrodiziak
V knjigi komunizem mislijo zelo različni profili, ki so tematsko razdeljeni v pet enot: Komunizem v oboroženem boju, Komunizem versus humanizem in krščanstvo, Kritiki in analitiki, Postkomunizem - leto 1996 in Pisatelji, umetniki in intelektualci. Knjigo uvede intervju s Titovim diplomatom, buržujem, kot se je sam označil, Vladimirjem Velebitom.

Na Čolnikovo vprašanje, kaj je Velebita, ki je nogomet spremljal v belih rokavicah, pritegnilo pri komunizmu, je Nežmah odgovoril, da je bil, kot kaže, očaran nad močjo in položajem. Velebit je bil tudi tisti, ki je Tita naučil manir, vpeljal ga je v buržuazijo, organiziral mu je lovišča divjadi.