Prestolnica se je od takrat polepšala, je prijazna in čista kot na razglednici, je dejal Peeters, ki je imel v Modrijanovi knjigarni literarni večer.

Pred dobrim desetletjem je Ljubljano Peeters obiskal poslovno za en dan, prišel je pozno zvečer in odšel naslednji dan, kar je zadoščalo, da je ujel bistvo slovenske duše, kot se je sam izrazil. "To je dovolj, da si ustvarim podobo in začnem pisati," je pojasnil in dodal, da nekaterih mest, o katerih je pisal v Velikem evropskem romanu, sploh ni obiskal.

Ogledal si je malo več kot polovico od 36 mest iz romana. To je njegov drugi obisk Ljubljane. V mestu je vse tako prijazno, čisto in samo v sebi sklenjeno, je navdušen Belgijec. Morda celo "preveč čisto", kajti včasih ga namreč preveva občutek, kot bi se sprehajal po razglednici. Po njegovem mnenju se je Ljubljana od prvega obiska polepšala, navdušujeta ga tudi slovenski jezik, ki ga spominja na portugalskega, in njegova romantična dvojina.

Veliki evropski roman naj bi bil evropska različica The Great American Novel, romanesknega koncepta, ki naj bi povzel duha nekega časa v izboru teme in slogu pisanja. Te zahtevne naloge izdelave evropske različice romana se Peeters loti z rahlo ironijo, ponekod z odkrito melanholijo, v podobi sestavljanke 36 poglavij, so zapisali pri založbi Modrijan, ki je knjigo v prevodu Mateje Seliškar Kenda tudi izdala.

Na literarnem večeru, ki ga je vodila prevajalka Breda Biščak, je Peeters povedal, da je zanj ideja Evropske unije kot skupnosti različnih narodov in jezikov romantična ideja. Ta ideja zahteva spoštovanje med narodi, ki je tudi spoštovanje posameznih zgodovin. "Če želimo biti dobri Evropejci, moramo veliko potovati in se pogovarjati z ljudmi različnih narodov," je dejal. Včasih je lažje deliti skrivnost z neznancem kot s svojo ženo ali prijatelji, kajti ko odideš, skrivnost ostane v dobrih rokah, je še dejal Peeters.

Banalnosti, ki tvorijo tkivo življenja
Koen Peeters (1959) je komunikolog in antropolog. Kot literat se je uveljavil s prvencem Pogovori s K, zbirko belgijskih anekdot in srečanj med junakoma Robertom Marchandom in K., tudi junakoma avtorjevih poznejših del. Prvenec, za katerega je prejel nagrado Nieuwe-Yangprijs, je napisan s strastjo zbiratelja najrazličnejših in dokaj banalnih reči - od znamk, umetniških del, kiča, razglednic do časopisnih odrezkov, ki jih avtor hrani v številnih mapah v svoji kleti.

Svojo zbirko je popisal v "vodniku" z naslovom Bezoek onze kelders (Obiščite naše kleti), ki mu je leta 1991 prinesel nominacijo za nagrado NRC Literatuurprijs. To je nato prejel leta 1994 za roman De postbode (Poštar), med nadaljnjimi deli pa velja omeniti odmevni roman Acacialaan (Ulica akacij), pesniški prvenec Fijne motoriek (Fina motorika) ter njegov zadnji roman iz leta 2009 De bloemen (Rože). Veliki evropski roman je bil leta 2008 nominiran za ugledno nagrado libris, letos pa je pisatelj za svoje zadnje delo prejel nagrado Ferdinanda Borderwijka.