Slikar je psa "kraljevskega videza", ki spominja na ovčarja in na verjetno najbolj znani Velazquezovi sliki pazi na infantinjo Margarito, na svojih interpretacijah Las Meninas spremenil v dolgo in nizko bitje, ki ga je navdihnil njegov ljubljenec Lump.

Prijateljstvo Pabla Picassa in Lumpa je bilo tako tesno in nekaj posebnega, da je fotograf David Douglas Duncan, ki je pravzaprav kriv, da sta se slikar in pes spoznala, o tem napisal knjigo z naslovom Picasso in Lump: Jazbečarjeva odiseja.

Lump v Cannesu najde novi dom
Fotograf Duncan je nekega pomladnega jutra leta 1957 obiskal svojega prijatelja Picassa, ki ga je velikokrat postavil pred fotografski objektiv, v njegovi vili v Cannesu. Duncan je na obisk pripeljal tudi kratkodlakega jazbečarja Lumpa.

Duncan je kasneje povedal, da sta z jazbečarjem težko živela skupaj - ljubosumnemu in temperamentnemu Lumpu ni bil všeč nomadski urnik skrbnika, še težje pa je prenašal velikega afganistanskega hrta. Ko je jazbečar skočil iz avta v Picassovi vili La Californie, je bilo takoj jasno, da si je pes izbral nov dom. Ob odhodu se ni hotel ločiti od Pabla Picassa, ta pa je na Duncanovo presenečenje takoj privolil v to, da pes postane njegov.

Zvesti opazovalec v ateljeju
Takšen je začetek Duncanove knjige, ki Picassa predstavi v drugačni, neobičajni luči. Lump in slikar sta se takoj vzljubila in pes je veliko časa preživljal v slikarjevem ateljeju. Zato je razumljivo, da ga je slikar ovekovečil tudi na platnu. Istega leta je začel slikati serijo platen, ki jih je navdihnila Velazquezova mojstrovina, ovčar pa se je moral umakniti veselemu Lumpu.

Duncan je za darilo prijatelju Picassu poleg fotografij Lumpa in slikarja izbral tudi 15 od 54 Picassovih interpretacij Las Meninas. Pablo Picasso je v 50. letih navdih velikokrat iskal pri starih mojstrih in jih predelal. Poglobil se je tudi v Goyo, Poussina, Maneta, Courbeta in Delacroixa.