Finžgar je bil po njenih besedah tudi eden redkih slovenskih literatov, ki je na lastno željo postal duhovnik. Menil je, da bo morda lahko prav v tem poklicu največ naredil za preproste slovenske ljudi. "In res je, kamor koli je šel, povsod je za seboj pustil neizbrisne sledi." Za njegovo najbolj brano delo velja zgodovinski roman Pod svobodnim soncem, ki je leta 1906 začel izhajati v nadaljevanjih v reviji Dom in svet.

Leta 1951 je dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo
Finžgar se je rodil na današnji dan leta 1871 v Doslovčah. Študiral je bogoslovje. Zaradi svojih izrazito liberalnih stališč je bil Finžgar med kaplanovanjem in župnikovanjem večkrat premeščen: iz Bohinjske Bistrice na Jesenice, v Kočevje, v Idrijo, k Sv. Joštu nad Kranjem, v Škofjo Loko in nazadnje v Ljubljano.

Na začetku svoje književne poti je Finžgar pisal pesmi. Nadaljeval je s pripovednimi deli iz kmečkega in meščanskega življenja. Pisal je tudi mladinsko literaturo, med drugim Študent naj bo, Gospod Hudournik in Leta moje mladosti. Bil je tudi urednik Mohorjeve družbe in revije Mladika ter urednik in predsednik Nove založbe. Bil je med prvimi rednimi člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1951 je dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Umrl je 2. junija 1962 v Ljubljani.

Načrt za prvo slovensko gorsko kočo
Njegova rojstna hiša je danes urejena v muzej in kot pravi vodnica Petra Kržan, je v vaseh pod Stolom Finžgarjev duh še vedno prisoten. V Bohinju je naredil načrt za prvo slovensko gorsko kočo na planini za Liscem in za dve sirarni, v Sori pri Medvodah pa je urejal vodovod in kanalizacijo. Ustanavljal je kmečke zadruge in se lotil še marsičesa drugega.

Odkupi rojstnih hiš pesnikov in pisateljev
Finžgar je dal tudi pobudo za preureditev Prešernove rojstne hiše v Vrbi v muzej. "Kot tajnik in blagajnik projekta je izračunal, da bo, če vsak slovenski šolar donira po en dinar, to dovolj za odkup in ureditev hiše," še pravi Petra Kržan. Tako je bila Prešernova hiša prva tovrstna muzejska rojstna hiša na Slovenskem, svoja vrata pa je za obiskovalce odprla leta 1939.

"Ta Finžgarjev model je postal sistem za odkup večine rojstnih hiš naših pesnikov in pisateljev," je povedala vodnica. Spominja se, kako so konec 80. let prejšnjega stoletja v žirovniški šoli še zadnjič organizirali takšno akcijo, in sicer pod motom Naš ded za Prešernovo, naš oče za Finžgarjevo, mi pa za Čopovo rojstno hišo. Na ta način so s pomočjo drugih slovenskih šolarjev zbrali sredstva tudi za odkup hiše Matije Čopa, ki je danes središče Poti kulturne dediščine Žirovnica.

Finžgarjeva rojstna hiša je ena od petih točk te poti. Dolenčeva kajža nad Doslovčami simbolizira način življenja skromnih, revnejših kajžarskih družin. Zgornje nadstropje je ohranjeno takšno, kot je dejansko bilo pred 150 leti, spodnji gospodarski prostori pa so danes preurejeni v razstavni prostor.

"Imamo veliko srečo, da je skrbnik Finžgarjeve zapuščene njegov pranečak, etnolog Janez Bogataj, ki nam je pred leti uredil čudovito razstavo, tako da so na ogled mnoge fotografije in nekateri pisateljevi osebni predmeti," je še povedala Petra Kržan.

Od 4000 do 5000 obiskovalcev letno v rojstni hiši
Večinoma hišo obiskujejo šolske skupine, a še teh je vsako leto manj, saj Finžgarja ni več v učnem programu in se ga ne bere več toliko kot nekoč. Na obisk večinoma prihajajo šole iz krajev, ki so povezani s Finžgarjem. Letno si hišo ogleda od 4000 do 5000 obiskovalcev.

Direktor Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica Matjaž Koman je povedal, da pred hišo vsako poletje pripravljajo tudi pravljične večere, na katere povabijo različne umetnike, od glasbenikov do pisateljev. Koman upa, da bodo epidemiološke razmere takšen način praznovanja Finžgarjevega življenja in dela omogočale tudi letos.

"Finžgar je bil zelo napreden človek, ki mu ni bila mar politika, temveč usoda slovenskega naroda in slovenske pisane besede," pa je ob 150. obletnici pisateljevega rojstva dejal žirovniški župan Leopold Pogačar. Prepričan je, da je Finžgar s svojimi zapisi zelo aktualen še danes. "Osnova našega obstoja in naše države je lep slovenski jezik in identiteta, ki so jo bolj oblikovali naši predniki," je sklenil.