Italijanska pisateljica Dacia Maraini je v romanu Dolgo življenje Marianne Ucria opisala zgodbo ženske, ujete v tradicionalno sicilijansko družbo 18. stoletja, angleški pisec Graham Swift pa je v Zadnji želji predstavil zgodbo o prijateljstvu, zvezah in minevanju. Spomladansko knjižno bero dopolnjuje delo bosanskega avtorja Dževada Karahasana Vzhodni divan, ki pripoveduje o življenju in smrti treh islamskih piscev.

V besedilih Dacie Maraini kot glavne junakinje vselej nastopajo ženske -tudi v Dolgem življenju Marianne Ucria, ki je avtoričino najljubše delo. Gluhonema Marianne se pod pritiski družine že pri 13 letih poroči s starih stricem, kateremu rojeva otroke. Iz brezizhodnega položaja jo rešuje branje, prek katerega duhovno raste in se izobražuje. Ob tem se zave socialnih krivic in plehkosti okolice. Marainijeva, dolgoletna partnerka slavnega pisatelja Alberta Moravie, je prvi roman Počitnice objavila leta 1962, od takrat pa napisala že 13 romanov, šest zbirk poezije in številna dramska besedila.

Angleže najdemo v - pubu
Zadnja želja je prvo delo enega od osrednjih predstavnikov sodobnega angleškega romana Grahama Swifta, ki je izšlo v slovenskem jeziku. Zanj je avtor leta 1996 prejel nagrado booker. Prevajalka Dušanka Zabukovec je na predstavitvi povedala, da avtor v romanu opisuje tipično srečanje štirih kolegov v pubu, ki se dogovarjajo, kako uresničiti poslednjo željo pokojnega prijatelja, ob tem pa na dan privrejo številni potlačeni dogodki.

Novodobni dialog z Goethejem
V nasprotju z Goethejevim Zahodno-vzhodnim divanom, ki je nastal v znamenju soočanja med Evropo in azijskim vzhodom, se je Dževad Karahasan, sicer dober poznavalec muslimanske in krščanske kulture, v romanu Vzhodni divan osredotočil na predstavitev vzhodne, islamske kulture. Ob predstavitvi knjige je avtor, ki živi razpet med Sarajevom in Gradcem, dejal, da je zanj književnost sredstvo za komunikacijo z bralci, ki so mu podobni po duhu.

V romanu, ki ga je prevedla Jana Unuk, nastopajo arabsko-perzijski pisatelj Al-Mukafe, sufijski mistik in pesnik Al-Haladza ter filozof in pisatelj At-Tavhidij. Ti niso pravoverni muslimani, kar je pravzaprav snov za notranjo dinamiko dela. Avtor prepleta tri paralelne zgodbe o življenju, smrti in mističnem doživljanju sveta.