Nova preiskava družinskega posla Shakespearovih je pokazala, da morda vendarle ni bilo čisto tako.

V preučevanje financ družine Shakespeare se je že pred leti zakopal nekdanji finančnik David Fallow (sam je v svoji stroki zaslužil toliko, da se je lahko kot bankir že pri 45 letih, to je bilo pred 15 leti, predčasno upokojil). V povezavi s Shakespearom se je zdaj osredotočil predvsem na dokumente iz časov, ko je "volna za angleško gospodarstvo pomenila to, kar danes za Savdsko Arabijo pomeni nafta".

Do zdaj je veljalo, da je bil oče slavnega dramatika preprost izdelovalec rokavic ter trgovec z usnjem in volno, ki je iz bogastva zdrsnil v revščino, povzema The Guardian. No, nova raziskava kaže, da v resnici ni bankrotiral, pač pa je denar vložil nazaj v volno in služil bolje kot kadar koli prej, delno po zaslugi "sumljivih poslov". Prav zaradi volne - in ne zaradi klica gledališke muze - naj bi William leta 1585 zapustil Stratford; postal naj bi namreč družinski zastopnik v Londonu.

Ubogi družboslovci niso znali brati številk?
Fallow je preučil finančno dokumentacijo tistega časa, vključno s cenami volne, stroški transporta prek tamkajšnjih pristanišč, statistiko rasti trgovine v Londonu, utrditvijo industrije in sodnimi zapisi iz Stratforda, ki pričajo o tem, da je John Shakespeare nezakonito trgoval z volno. Ker je sam finančno dobro podkovan, je Fallow prepričan, da lahko vse to preuči temeljiteje od literarnih zgodovinarjev, ki so se morda ob takih dokumentih znašli zunaj svojega področja ekspertize. "Kak neverjetno briljanten akademik lahko piše o Shakespearu. Ampak v trenutku, ko skušajo govoriti o denarju in številkah, postane vse skupaj skoraj nerazumljivo."

Bogati niso bili po zaslugi gledališča
Na podlagi finančnih transakcij in druge dokumentacije je Fallow ugotovil, da je zgodba o Johnu Shakespearu kot propadlem trgovcu zgolj - mit. "Shakespeare je bil trgovec na nacionalni ravni, kar analiza trga z volno tudi potrjuje. Družina ni nikoli trpela revščine," je še povedal za The Guardian. Prepričan je tudi, da zaslug za njihovo bogastvo pač ne gre pripisati Williamovi gledališki karieri: "Nihče ni obogatel samo od tega, da je razprodal gledališko dvorano."

Fallowovo študijo povsem resno jemljejo tudi vodilni britanski shakespearoslovci. "To bi pojasnilo, kako si je Shakespeare lahko privoščil delnice gledališke skupine Lord Chamberlain’s Men (za katero je pisal in nastopal, op. n.), pa tudi presenetljivo velike parcele v območju Stratforda. Med njegovimi nakupi je bila tudi hiša, ki je imela do 30 sob in veliko posestvo, ki bi ga morali vzdrževati posebej najeti ljudje," se strinja denimo Paul Edmondson iz Trusta za Shakespearov rojstni kraj.

Ko se je John Shakespeare leta 1576 umaknil iz javnega življenja, je bil mestni svetnik. Do zdaj je veljalo, da se je najbrž znašel v finančni stiski, Fallow pa ponuja zelo legitimen scenarij b): možak je preprosto našel nov, lažji način služenja denarja, ki pa ni bil čisto zakonit.

"Rastoče cene so spodbodle trgovino z volno in vodile k poslovanju ... zakonitih, kvazizakonitih in nedvomno nezakonitih trgovcev," piše Fallow. "Spremembe na trgu so vodile k usmeritvi vseh trgovskih poti skozi London. Če so hoteli preživeti, so Shakespearjevi morali imeti zastopnika v Londonu."

To bi, kako priročno, lahko pojasnilo prav tistih "sedem izgubljenih dramatikovih let" po letu 1585, ko zgodovina o njem ne najde tako rekoč nobenega sledu. Kajti sedem let je bila ravno tradicionalna doba urjenja za vajenca. A pozor: "Precej jasno se zdi, da se je Shakespeare gledališkega posla lotil še pred koncem tega sedemletnega obdobja," za omenjeni časopis opozarja še en akademik, Stanley Wells.

Ne bankrot, pač pa davčna utaja
Fallow izpodbija tudi predpostavko, da je John Shakespeare družinsko imetje razprodajal zaradi finančne stiske. Nasprotno, dokumentacija priča, da je svoje imetje, vključno z zemljo, zaupal v roke prijateljem in družinskim članom. "Če pogledaš prodajne cene, so nezaslišano nizke. V preteklosti smo sklepali, da zato, ker se mu je mudilo prodajat. Ampak ne, govorimo o cenah, ki predstavljajo le drobec resnične vrednosti lastnine." To z drugimi besedami pomeni, da je John skušal pretentati davkarijo.