Pogovor, ki je sodil v sklop slovenskega častnega gostovanja, se je odvil v slovenskem paviljonu na frankfurtskem knjižnem sejmu. Na dogodku so poleg Draga Jančarja sodelovali Aleksandar Gatalica iz Srbije, Georgi Gospodinov iz Bolgarije in Oksana Zabužko iz Ukrajine, moderiral je srbski prevajalec Mladen Vesković.

Slovensko častno gostovanje na letošnjem Frankfurtskem knjižnem sejmu velja za največji slovenski kulturni dogodek v tujini doslej. Foto: EPA
Slovensko častno gostovanje na letošnjem Frankfurtskem knjižnem sejmu velja za največji slovenski kulturni dogodek v tujini doslej. Foto: EPA

Razpad Jugoslavije in tranzicija ter trenutna vojna v Ukrajini so in še zmeraj močno zaznamujejo kulturne povezave, so zapisali organizatorji. Sodelujoči so se med drugim strinjali, da literatura kot taka težko prodre in da še posebej manjše literature v soj žarometov postavijo dogodki, kot je vojna.

Izkušnje iz obdobja razpadanja Jugoslavije
Moderatorja so na začetku razprave zanimale predvsem izkušnje sodelujočih avtorjev v 90. letih minulega stoletja. Pisatelj, kritik in prevajalec Aleksandar Gatalica (1964) je poudaril, da je za željo po prevajanju njegovih besedil stala izključno želja po razumevanju tedanje situacije v njegovi domovini. A je ob tem poudaril, da je leposlovna literatura fikcija in ne zgodovinski učbenik.

Drago Jančar (1948) je obudil spomin na nemški prevod njegovega romana Galjot, pod katerega se je leta 2004 podpisal Klaus Detlef Olof. Jančar je poudaril, da se je na predstavitvi v Nemčiji beseda ves čas vrtela le okoli situacije na območju nekdanje Jugoslavije, knjiga pa je ostala v ozadju. Literatura tako v primeru vojne ali konflikta ostane v ozadju, je opomnil pisatelj.

Po oceni Oksane Zabužko (1960) je danes literatura z območja nekdanje Jugoslavije v njeni domovini zelo cenjena in prevajana, kar ima opraviti s tem, da so tukajšnji avtorji napisali nekaj zelo dobrih knjig o človeških izkušnjah v vojni. Po mnenju pisateljice to priča tudi o moči literature, ki lahko nudi občutek, da v neki situaciji, s katero se soočamo, nismo sami, saj se je nekdo že pred nami spopadel z njo. Dodala je, da manjše literature vzbudijo zanimanje drugih šele, ko se v državi zgodi nekaj velikega in slabega – kot je vojna. Kot primer je navedla češko in poljsko literaturo, zdaj velja enako za ukrajinsko.

"Tudi v Bolgariji se zaljubljamo, poročamo, ločujemo ..."
Georgi Gospodinov (1968) je ob tem izpostavil stereotipe, ki so povezani z literaturo posameznih držav. Spomnil se je dogodka v Nemčiji, ko je predstavljal svoj prvi roman, naslovljen Naravni roman. Gospa iz občinstva mu je po predstavitvi dejala, da ni pričakovala takšne knjige. "A tudi v Bolgariji se zaljubljamo, poročamo, ločujemo, umiramo zaradi naravnih vzrokov," je pripomnil pisatelj.

Sodelujoči (od leve): Aleksandar Gatalica, Oksana Zabužko, Drago Jančar, Georgi Gospodinov in moderator Mladen Vesković. Foto: Forum slovanskih kultur
Sodelujoči (od leve): Aleksandar Gatalica, Oksana Zabužko, Drago Jančar, Georgi Gospodinov in moderator Mladen Vesković. Foto: Forum slovanskih kultur

Ko je konec z bratstvom in enotnostjo ...
Sodelujoči so se dotaknili tudi komunikacije med avtorji držav nekdanje Jugoslavije v času njenega razpadanja. Jančar je povedal, da je vzdrževal stike s pisateljskimi kolegi in prijatelji iz drugih delov nekdanje skupne države. A kot je poudaril, pa v tistem času ni bilo prevodov. Te povezave so se neto šele postopoma obnovile, čeprav ni bilo vedno lahko, je še dodal najbolj prevajani slovenski pisatelj.

Gatalica se je spominjal, da je bil to čas prijateljstev in osebne bližine, pri čemer so bile osebne povezave zelo močne. Poudaril je, da je za manjše literature značilno, da so deležne širše pozornosti iz popolnoma neliterarnih razlogov – ko pa ti minejo in žarometi ugasnejo, ni več zanimanja zanje. Takrat se po njegovih besedah šele začne prava kariera pisatelja kot človeka, ki ima nekaj povedati. Dodal je, da se njegova pisateljska kariera ni začela pred prelomom tisočletja.

Današnja situacija na relaciji Ukrajina–Rusija
Zabužko je glede vprašanja komunikacije med ukrajinskimi in ruskimi pisatelji ocenila, da gre za popolnoma drugačno zgodbo, kot je šlo v primeru držav nekdanje Jugoslavije. Ukrajinsko–ruska zgodba je po njenem mnenju bistveno bolj dramatična in veliko več časa bo potrebnega, da se bodo znova vzpostavili stiki. Poudarila je, da je Ukrajina s 40 milijoni prebivalcev, ki so brali rusko, predstavljala kar 40 odstotkov ruskega knjižnega trga. Po njenih besedah so imeli ruski pisatelji korist od priključitve Krimskega polotoka v letu 2014 oziroma od "kolonizacije te nekdanje sovjetske republike", je sklenila.