Njegova literarna agentka in izvršiteljica oporoke je dejala, da enostavno ni imela srca zažgati 33 škatel pisem, dveh neizdanih romanov in drugega osebnega pisanja edinega avstralskega dobitnika Nobelove nagrade za književnost. Mobbsova je vse gradivo 16 let razvrščala, zdaj pa ga je prodala Nacionalni knjižnici v Canberri, kjer so gradivo sprejeli kot pravi zaklad.

Nobelovo nagradu mu je prinesel predvsem raziskovalec
White, ki je umrl leta 1990, spada med najpomembnejše angleškogovoreče avtorje 20. stoletja, mednje pa se je uvrstil z romani Voss, Na ognjenem vozu in Tetina zgodba, v sloveščino pa je preveden tudi roman Zadeva Twyborn. Nobelovo nagrado mu je prinesel roman Voss, v katerem White piše o zgodbi naslovnega junaka, ta pa temelji na prečkanju avstralske celine, ki se ga je v 19. stoletju lotil nemški raziskovalec Ludwig Leichhardt. Voss, ki želi s skupino moških z vzhoda Avstralije priti na zahod, je bil zaradi svoje volje in egocentričnosti, ki ga na koncu stane življenja, pogosto primerjan s Hitlerjem in Faustom. Po njegovem prepričanju naj bi bila puščava le nasprotnik, ki ga je treba - in se ga da - premagati.

Preden pa se Voss zavihti na konja, spozna starejšo devico Lauro Trevelyan, s katero v mislih in sanjah komunicira prek avstralskih mest, pustinje in puščave. Tudi ko so napori in izčrpanost prehudi in Voss jim podleže, pa je Laura prepričana, da ni umrl, ampak bodo njegova prizadevanja za vedno zapisana v puščavi.

Težko je biti prerok v svoji domovini
Ob romanu, izdanem leta 1957, je svet Whitu takoj priznal mojstrstvo, medtem ko njegovi rojaki nad njegovim pisanjem niso bili najbolj navdušeni. Čeprav je avstralsko književnost dvignil na svetovno raven in je Avstralcem pomagal, da so se začeli dojemati kot samostojen narod, so ga nekateri ozmerjali kot veliko rit, ki je znal ljudi zlahka pridobiti na svojo stran, prav tako lahko pa se jih je tudi znebil.

Rushdie je bil navdušen
To dokazujejo tudi pisma, ki so zdaj na ogled v avstralski Nacionalni knjižnici. "Ena rit si," mu je napisal Piers Hil, medtem ko je bil Salman Rushdie nad njim in njegovim pisanjem popolnoma navdušen. "Ne spomnim se, kdaj me je nazadnje kakšna knjiga tako ganila ali mi pokazala tako veliko stvari. Vzeli ste mi sapo," je avtor Satanskih stihov in tudi sam priznan pisatelj v pismu zaupal avstralskemu kolegu.

Tovrstna pisma pa verjetno niso bila razlog, da je White hotel, da se njegova zapuščina uniči, predvideva njegova literarna agentka, ki meni tudi, da ni želel "literarnega zaklada" uničiti iz kljubovanja. "Bil je zelo resen mož, ki je predvsem resno jemal svoje pisanje," je dejala Mobbsova, ki ugiba, da si je želel biti pisatelj sojen po svojih zadnjih delih, zato je druga tudi hotel uničiti.