Izbrali so jih Ignacija J. Fridl kot predsednica žirije, Manca Košir, Barbara Pogačnik, Edvard Kovač in Milček Komelj. Andrej Capuder je prepričal z esejistično zbirko Povest o knjigah, Irena Štaudohar z zbirko Magija za realiste, Marcel Štefančič s knjigo Hitler - kako je preživel in Uroš Zupan s knjigo Sto romanov in nekaj komadov.

Minljivost življenja in večnost dobrih knjig
Povest o knjigah (Slovenska matica) Andreja Capudra sicer ni parafraza Rožančevega Romana o knjigah, a jo preveva podoben duh: duh tiste zavezanosti branju, ki se je tako zelo zbližalo z življenjem in občutenjem soljudi okoli sebe, da življenje, gledano z razgledne točke starosti, brez knjig ne bi moglo biti isto, kot je bilo v njihovi družbi.

Žirija je v utemeljitvi zapisala, da knjiga preseneča s tem, kako je mogoče tudi najgloblje osebne refleksije odprto in brez zadrege postaviti na ogled pred ogledalo knjig, ki osebni eksistenci dajo resnično polnost in jo oplemenitijo.

"Ker ne razumemo sami sebe, ne razumemo ničesar drugega več"
To je sicer Montaignova misel, vendar eseje Irene Štaudohar v zbirki Magija za realiste: Življenje, nadaljevalni natečaj (Beletrina), odlikuje prav ta naravnanost. Gre za razodevanje duha časa in hkratno prisotnost sedanjosti in prihodnosti, zato čtivo sega po nevroznanstvenih, socialno-psiholoških in naravopisnih korpusih za streznitev.

Magija za realiste je knjiga, ki jo je po prepričanju žirije vredno ne le prebrati, temveč premišljevati v duhu Sokratovega vodila, da nereflektiranega, neraziskanega življenja ni vredno živeti.

Rožančev povratnik
Lanski Rožančev nagrajenec Štefančič jr. - nagrado je prejel za delo Kdor prej umre, bo dlje mrtev - v novi knjigi Hitler, kako je preživel (eseji o drobnem tisku zla) (UMco) s svojim prepoznavnim slogom lucidno angažiranega izbruha obdeluje šokantno tezo in nelagodni paradoks našega časa: bolj ko je Hitler mrtev, bolj ostaja - v okolju, kjer kapital za svoje množenje potrebuje senzacijo - živ in žilav v svoji ikonizaciji.

Gre za knjigo, ki je po mnenju žirije po eni strani študija, po drugi pregled trga, predvsem pa ves čas izziva in sprašuje po etiki. Obenem je - celo tako zelo angažirana, kot je - to pravzaprav tudi knjiga o branju knjig, ki z obdelavo političnih in zgodovinskih dilem vse po vrsti verjamejo, da so zaobjele bistvo dobe, morda pa kar civilizacije.

Spomenik svoji generaciji
Zbirka knjižnih zapisov Sto romanov in nekaj komadov (Cankarjeva založba) Uroša Zupana je po prepričanju žirije literarni spomenik neke generacije. Tiste, ki je shodila ob Kovičevem Pikiju Jakobu, odraščala ob mehki različici zbirke Sto romanov in se je pri dvajsetih identificirala z Mazzinijem, Morovičem in Klečem.

V njej Zupan izza očal bralčevega jaza ne razbira zgolj lastnega literarnega življenja, temveč izrisuje fresko nekega minulega časa in sedanje družbe. Iz popisovanja lastnih izkušenj, doživljanj in osebne rasti ob branju knjig spretno prehaja k občim recepcijskim vprašanjem o knjižni pozabi, nujnosti knjižne selekcije, branju kot uporu proti času ter k družbenokritičnim ugotovitvam o umetniku našega časa, piše v utemeljitvi.

Malo zgodovine
Nagrado so prvič podelili leta 1993, sprva sta jo podeljevala časopis Dnevnik in Založba Mihelač. Pet let pozneje pa je organizacijo, zagotavljanje sredstev, imenovanje in usklajevanje dela žirije prevzel Sklad Marjana Rožanca, ki sta ga ustanovili založbi Mihelač in založba Nova revija. V zadnjih letih so poleg Štefančiča nagrado prejeli še Alojz Ihan, Meta Kušar in Miklavž Komelj, prvi pa jo je leta 1993 prejel Drago Jančar.