Od Krima do Krima ali zalomi se lahko tudi velikim režiserjem. Foto: Študentska založba
Od Krima do Krima ali zalomi se lahko tudi velikim režiserjem. Foto: Študentska založba
Peter Zobec
Peter Zobec se te dni ne veseli le izida svoje knjige, pač pa tudi prejema nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filma. Foto: RTV SLO

Osrednje besedilo knjige Petra Zobca - izšla je pri Študentski založbi - je sicer namenjeno Zobčevemu spominu na sodelovanje s slovitim nemškim režiserjem Petrom Fleischmannom pri projektu Es ist nicht leicht ein Gott zu sein (Težko je biti Bog), a so vanj vpete tudi anekdote o ljudeh, ki so soustvarjali jugoslovanski film.

''očarljivo pove filmske zgodbe, namesto, da bi jih napisal''.

Pa vendar ni len za pisanje!
Metod Pevec verjetno dobro ve, o čem govori. Zobca pozna že vse življenje. Bolj natančno od takrat, ko ga je letošnji dobitnik nagrade Metoda Badjure, najvišjega slovenskega strokovnega filmskega priznanja za življenjsko delo, pripeljal k filmu. In Metod Pevec je tudi tisti, ki je vsaj malo prispeval k nastanku knjige. Zobec namreč pravi, da je knjigo začel pisati pravzaprav zanalašč, ker mu je Pevec nekoč rekel, da je len za pisanje.

Filmski kritik in publicist Gorazd Trušovec je izpostavil še eno posebnost Zobčevega spominskega pisanja. Čeprav je bil avtor pri številnih velikih filmskih projektih in je tudi precej prispeval k njihovemu uspehu, pa njegovo pisanje ni herojsko. Zanimiv je tudi Zobčev slog, ki niha med osebnim in odmaknjenim pripovedovanjem in ki – in to je verjetno tudi vzrok za privlačnosti njegovih zapisov – daje ''čutiti Zobčevo skoraj erotično navezanost na film''.

Kako je propadal film
Naslovno besedilo Od Krima do Krima bralcu močno približa navidezno bleščeči svet filmske industrije. Peter Zobec namreč skoraj desakralizira mit o mogočnih režiserjih svetovnega slovesa. Od Krima do Krima je namreč duhovit popis počasnega propadanja nekega velikega koprodukcijskega filmskega projekta. Tudi ohranjanje spomina na neuspeli projekt je precej nenavadno za spominsko literaturo. In čeprav je propad velikega filma Petru Zobcu onemogočil, da bi svoji filmografiji pripisal še en uspeh, o sodelovanju s Petrom Fleischmannom piše izjemno duhovito in za bralca privlačno.

Od Krima do Krima zaseda le polovico strani v knigi. V nadaljevanju najdemo bogato fotodokumentacijo Zobčeve kariere, popis njegove filmografije in besedilo Postaja Ljubljana, na poti v Rovinj, v katerem je Zobec opisal svoje filmske začetke. Avtor naslovnice je še en veliki filmski ustvarjalec, ki mu je Slovenija letos izrekla čast. To je Karpo Godina, ki je Petra Zobca, verjetno največjega jugoslovanskega strokovnjaka za režijo množičnih prizorov, posnel na otoku Susak.

P. B.