Podkast O.B.O.D. je prvi slovenski podkast, ki se ukvarja z žanrskim filmom. Agenti Mito Gegič, Igor Harb in Aljoša Harlamov že šesto leto pripravljajo poddaje o filmih, serijah in knjigah, naj bodo srhljive, grozljive, akcijske ali fantastične. Najdete jih na platformi Apparatus in povsod, kjer se dobijo dobri podkasti.

Krvne prijateljice (Chii Tomodachi),

r.: Mamouru Oshii, priporoča Mito Gegič

Mamoru Oshii je znan predvsem kot velesila znanstvenofantastičnega podžanra kiberpanka, ki se v svojih delih ukvarja z globokimi filozofskimi in eksistencialnimi temami ter gledalce spodbuja k razmišljanju o naravi tehnologije, zavesti in identitete. Njegov vizualni slog, za katerega so značilni atmosferična prizorišča, mešanica tradicionalne in računalniške animacije ter uporaba evokativne simbolike, ki je še posebej izrazita v filmu Duh v školjki (Kôkaku kidôtai, 1995), je pomembno vplival na svetovno popularno kulturo. Še bližje kot njegov prispevek k omenjeni franšizi pa so mi z bibličnim patosom začinjen kratek film Angel's Egg (1985), žanrsko fluidna z-f tehnospreletavka Avalon (2001) in vojno-filozofska drama The Sky Crawlers (2008). Fantazijsko-romantična komedija Krvne prijateljice na prvi pogled ne obljublja ničesar od tega, a njegovi oboževalci smo prepričani, da se lahko znova nadejamo vizualno zašpičene ostrine, animejskega humorja in lahkotnega sprehoda med raznolikimi žanri.

Stolp (La tour),

r.: Guillaume Nicloux, priporoča: Mito Gegič

Tesnobka Stolp obljublja to, česar kot ustvarjalec na kulturnem področju sam ne zmorem in kar zadnji dve leti pogrešam: kritičen odziv širše umetnosti na ravnokar minulo pandemijo. S tem ne mislim na izdelek v smislu Soderberghovega Contagion (2011) ali “ameriška vojska zmore vse” blockbusterskega Outbreak (1995), niti na kakšen dokumentarec; ne, kar potrebujemo, je nekaj klavstrofobičnega, anksioznega, morda apokaliptičnega ali celo fantastičnega – in zato celo človeškega? Nekaj vzdolž Buñuelovega Angela uničenja (El ángel exterminador, 1962) ali Eksperimenta (Das Experiment, 2001). Stolp obljublja premiso nepremagljivega zunanjega dejavnika Carpenterjeve Megle (1980), ki zaide v specifičen predmestni družbeni kontekst in izzove moralna načela, vrednote ali etične smernice obče francoske in človeške nravi.

Ugrabitev (El rapto),

r: Daniela Goggi, priporoča: Igor Harb

Ko so Rolling Stones pred natančno 40 leti posneli enega svojih najbolj političnih hitov, Undercover of the Night, so z glasbo opozarjali na zločine, ki so jih v Argentini in Čilu izvajale vladne službe, na tisoče ljudi, ki so bili “izginjeni”. Čeprav je bila v obeh državah znova vzpostavljena demokracija, so ta obdobja zaznamovala generacije sodobnih ustvarjalcev, ki se vračajo k neverjetnim zgodbam, ki so sledile. Ugrabitev je kriminalka, ki se osredinja na obdobje vrnitve v t. i. normalo, ki pa to seveda ne more biti, saj še nobena diktatura ni odšla samovoljno in v celoti.

Interesno območje (The Zone of Interest),

r: Jonathan Glazer, priporoča: Igor Harb

Angleški filmar Jonathan Glazer je eden pomembnejših ustvarjalnih glasov svoje generacije, ki je v zadnjih letih stopnjeval svojo umetnost v prikaz skrajnega nelagodja. Njegov neodvisni z-f film Pod kožo (Under the Skin) s Scarlett Johansson v vlogi morilske vesoljke je skrajno srhljiv in predstavlja prelomnico v žanru. Njegov novi film pa je še korak naprej v prikazu nelagodja. Zgodba temelji na romanu Martina Aimsa, postavljena je v čas druge svetovne vojne in prikazuje idilično družino, ki živi v razkošni hiši v krasni okolici – z izjemo sosednjega koncentracijskega taborišča Auschwitz, kjer je oče družine tudi zaposlen. V vlogi njegove žene je zmeraj neverjetna Sandra Hüller.

Kubi (Kubi),

r: Takeši Kitano, priporoča: Aljoša Harlamov

Seveda bi vam v ogled moral priporočiti neki drug japonski film, to je Zlo ne obstaja (Aku wa sonzai shinai) režiserja in scenarista Ryusukeja Hamagučija, ki se z novim filmom vrača po mojstrovini Drive My Car (Doraibu mai kâ), ki me je med ogledom zacumpral in mi ukradel občutek za čas. Toda ker smo žanrski podkast in ker vam bo tega gotovo priporočil tudi kdo drug, vam bom raje podtaknil film Kubi žive legende japonskega filma, Takešija Kitana, za katerega govorijo, da je edini pravi naslednik Akire Kurosave. Filmar, ki je znan po svojih kriminalkah in mafijadah (jakuzijadah, če smo natančni), v katerih pogosto tudi odigra glavno vlogo, rad hodi po robu, meša odštekan in otročji smeh s krvjo ter stoično dolge kadre, ki spominjajo na mrtvaško mimiko njegovega obraza (Kitano je poosebljenje “obraza počivajoče psice”), s (pre)hitrimi rezi, ki včasih gledalcu ne pustijo misliti. V spominu ga imam tudi kot tistega, ki me je doslej na Liffu najbolj razočaral, in sicer z nadrealističnim avtobiografskim Glory to the Filmmaker! (Kantoku. Banzai!, 2007), med katerim sem skoraj podlegel ranam od dolgčasa; a je obenem tudi avtor ene najboljših samurajščin, Zatōichi (2003), ki je dokazala, da ta žanr še ni rekel zadnje besede in da je še tako vitalen, da kri kar šprica v počasnem posnetku.