Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Francoska depeša je tiste vrste film, ki ga bo kdo gledal desetkrat, vedno na lovu za novimi detajli in referencami, kdo drug pa bo že po dobre pol ure omagal, preprosto izmučen od neobvladljive količine besed in dražljajev. Obe reakciji sta razumljivi.
Če lahko na koga računamo, da bo njegov film "todo sobre mi madre", je to Pedro Almodóvar. Materinski lik, ki ga je seciral že v Vrni se, Julieti in omenjenem Vse o moji materi, se tokrat pomnoži v neodgovorne mame, nadomestne mame, mladoletne mame ...
Filmska zgodovina je polna filmov o izgubi spomina. Človekovo spominjanje in možnosti, ki jih odpira igranje s časom in vednostjo gledalca, so sedmi umetnosti pisane na kožo.
2500 let po tem, ko je Sofoklej iz mita o Tebanski kraljevi družini izluščil tragedijo o Antigoni in v njej soočil črko zakona in posameznikov etični imperativ, smo dobili kar dve filmski adaptaciji te arhetipske zgodbe.
Ena od nalog umetnosti je, da pred pozabo rešuje skrito zgodovino, da prelomne trenutke oživlja brez zapadanja v poenostavitve ali hagiografije. Andrej Končalovski je Drage tovariše posnel v črno-beli tehniki, a z ogromno občutka za vmesna, siva območja.
Koronacija, prvi pravi dokumentarni film o pandemiji covida-19 oziroma o spopadanju s pandemijo med tistim prvim izbruhom v Vuhanu, ni prijetna. Je duhamorna, moreča, tesnobna, pogosto nepovezana in antiklimaktična.
"Pravi zaklad so prijatelji, ki smo jih našli po poti." Človek ne pričakuje, da ga bo ta zlizani kliše presunil kot globoka življenjska resnica – še manj pa, da se bo brez vsake ironije pojavil v filmu obešenjaškega nihilista Quentina Dupieuxa.
Spletne vplivneže, t. i. influencerje, javnost rada obravnava kot plehke karikature, kot utelešenje banalnih in ekscesnih užitkov kapitalizma.
Mads Mikkelsen, ki si ga Hollywood rad sposodi za vloge uglajenih negativcev, se vrača pod režijsko taktirko Thomasa Vinterberga; njuno zadnje sodelovanje nam je prineslo za oskarja nominirani Lov. Nažgani je manj temačen, a vseeno ganljivo iskren film.
"Ko enkrat doumete podnebno krizo, ne morete več gledati stran. Ko enkrat razumete bistvo problema, ga ne morete izbrisati."
Nemški režiser Christian Petzold, ki ga ljubitelji Liffa že dobro poznajo - festival je predlani gostil njegovo retrospektivo - v svojem novem filmu raziskuje mit vodne nimfe, undine, in ga preplete z mitologijo Berlina.
Ameriški pisatelj Jack London, ki ga po krivici danes marsikdo pozna le po Belem očnjaku, je bil v svojem burnem življenju med drugim zlatokop, vojni dopisnik, mornar in popotnik, v pisanju pa goreč zagovornik radikalnega socializma.
Plodoviti francoski režiser François Ozon posname približno en film na leto – tempo, kakršnega smo do nedavnega povezovali samo z Woodyjem Allenom. V nasprotju z Allenovimi romantičnimi dramami sta zaljubljenca v Poletju 85 približno iste starosti.
V odštevanju do začetka festivala Liffe začenjamo z recenzijami nekaterih najbolj nestrpno pričakovanih filmov letošnjega programa. Prva je na vrsti Asistentka, eden od prvih celovečercev, ki se izrecno ukvarjajo z vprašanji "dobe MeToo".
Kolumbijski kandidat za tujejezičnega oskarja (in eden od nagrajenih filmov Liffa) je hipnotičen, neverjetno gledljiv zdrs v anarhijo, ki pokaže, kako zlahka s posameznika v resnici odpadejo spone civilizacije.
Nobelovka Svetlana Aleksijevič je za svojo prvo knjigo Vojna nima ženskega obraza (1983) zbirala zgodbe ruskih žensk, ki so se v drugi svetovni vojni borile na strani Rdeče armade - kot bolničarke, ostrostrelke, tankistke, pilotke, topničarke ...
Neveljaven email naslov
