Bernini je uspel v skoraj sedmih desetletjih, ko se je na sedežu Cerkve sv. Petra zamenjalo osem papežev, ostati osrednji papeški umetnik. Gotovo lahko rečemo, da je dal kipar večji pečat svojemu času, kot je čas zaznamoval njega. Foto:
Bernini je uspel v skoraj sedmih desetletjih, ko se je na sedežu Cerkve sv. Petra zamenjalo osem papežev, ostati osrednji papeški umetnik. Gotovo lahko rečemo, da je dal kipar večji pečat svojemu času, kot je čas zaznamoval njega. Foto:
Gian Lorenzo Bernini
Berninijeva Meduzina glava z za barok značilnim 'nemim krikom'. Umetnik je poudarjal, da je najbolj primeren trenutek za upodobitev ustnic takrat, ko oseba ravno preneha ali začne govoriti. (Kip hranijo Musei Capitolini v Rimu.)

Harmonija je najlepša stvar na svetu in veličina ni odvisna od količine investiranega denarja, ampak veličine arhitektovega sloga in plemenitosti njegove ideje.

Gian Lorenzo Bernini
Gian Lorenzo Bernini
Ugrabitev Perzefone je nastala v letih 1621 in 1622. Bernini se je pri delu skliceval na manieristično delo Giambolognove obdelave istega motiva. Na kipu je pokazal mojstrsko obvladovanje marmorja, kar se kaže zlasti v detajlih, kot je prijem ugreza v marmorno kožo žrtvinih nog. (Detajl si lahko ogledate v spodnji fotozgodbi, kip pa je del zbirke Galerije Borghese v Rimu.)

Noge naj bodo raje dolge kot kratke, moška ramena vedno nekoliko širša, kot se zdijo v resničnosti, glava pa malo manjša. Pri ženskih figurah pa naj bodo, nasprotno, ramena ožja in stopala raje manjša kot večja.

Gian Lorenzo Bernini
Gian Lorenzo Bernini
Gian Lorenzo Bernini: Sv. Lovrenc, okoli 1616, Zbirka Contini Bonacossi v Finrecah. Kot je zapisal Domenico Bernini, je njegov oče Gian Lorenzo med izdelavo kipa Sv. Lovrenca (kot pravi legenda, je svetnik doživel mučeništvo na ražnju) postavil lastno nogo nad ogenj in skiciral izraz bolečine na svojem obrazu, prav tako pa opazoval opekline na koži.
Gian Lorenzo Bernini
Gian Lorenzo Bernini je pustil pomemben pečat na Cerkvi sv. Petra v Vatikanu. Njegovi sta, na primer, znameniti oklepajoči se krili stebrišč. Cerkev tako deluje višja, kot v resnici je. Chantelouju je pri pojasnjevanju tega optičnega učinka povedal, da arhitektura sestoji iz preigravanja proporcev, vzetih iz človekovega telesa. Foto: EPA

To je najbolj slavni rimski kipar 17. stoletja Gian Lorenzo Bernini ob več priložnostih dejal svojemu prijatelju s francoskega dvora, zbiratelju Paulu Fréartu de Chantelouju. Zgornje besede vsekakor dajo vedeti, kako težko je obvladovati marmor, s čimer pa Bernini ni imel težav. Umetnostna zgodovina ga ni zaman imela za velikega kralja marmorja.
Mojster marmorja in umetne svetlobe
Mojster, ki je znal v trd kamen ujeti prefinjene preobrazbe v drevo spreminjajoče se Dafne, prožnost kože ugrabljene Perzefone in ekstatični obraz sv. Terezije, ni bil le kipar, h kateremu so se vedno znova obračali najbogatejši rimski naročniki in papeži, ampak je bil tudi slikar, arhitekt, dramatik, scenograf in izumitelj. Bil je velik ljubitelj teatra, kar se jasno kaže tudi v njegovem kiparskem delu, saj je baročnemu času primerno zgodba povedana skozi vso svojo dramatičnost, to pa še dodatno poudarja teatralna svetloba.
Ravno vprašanje svetlobe je eno tistih, ki jih je imel Bernini v malem prstu. Zanimivo je, da se je velik ljubitelj svetlobnih učinkov izogibal naravni svetlobi in je to, če je bilo le mogoče, usmeril na način, da je delovala umetno. Eden njegovih največjih vrhuncev poigravanja s svetlobo je gotovo slavna Cathedra Petri v Cerkvi sv. Petra v Vatikanu, kjer je sijajno prepletel preigravanje naravne svetlobe in kiparsko oblikovanih žarkov ter oblakov.

Mladi kipar vstopi v Rim in navduši največje naročnike
Gian Lorenzo Bernini se je leta 1598 v Neaplju rodil manierističnemu kiparju florentinskega rodu Pietru Berniniju in domačinki Angelici Galante. V stik s kiparstvom je prvič prišel v očetovi delavnici, kjer je takoj pokazal izredno nadarjenost. Ko je bil star sedem let, je očeta spremljal v Rim, kjer je očetova delavnica sodelovala v pomembnih projektih naročnika, kardinala Scipiona Borgheseja. Mladeničevo nadarjenost sta opazila slikar Annibale Carracci in papež Pavel V. Pod svoje okrilje ga je sprejel papežev nečak Scipione Borghese, lastnik zbirke antičnih kipov, ki jih je Bernini restavriral.
Berninijeva prva samostojna dela so nastala med papeževanjem omenjenega Pavla V. (1605-1621) in Gregorja XV. (1621-1623), v času, ko je bil Rim podoben velikanskemu gradbišču. Takratni osrednji projekt je bila Madernova prezidava Cerkve sv. Petra, ki ji je več kot 50 let pozneje prav Bernini prispeval nekaj svojih najpomembnejših del, od oltarnega baldahina in že omenjene Cathedre Petri do veličastne dvojne polkrožne kolonade, s katero je optično popravil preširoko pročelje cerkve.
Pod Urbanom VIII. je Bernini postal uraden papežev umetnik, ni pa se ukvarjal zgolj s kiparstvom in arhitekturo, ampak tudi slikarstvom, gledališčem in prirejanjem v tistem času zelo priljubljenih slovesnosti in karnevalov, ki so vključevala celo ognjemete. Umetnik je papežu ponujal projekte, ki so bili vse bolj ambiciozni in temu primerno praznili papeževo blagajno.
Tekmovanje z Borrominijem in obisk dvora sončnega kralja
Ob pogledu na avtoportret iz okoli leta 1640 ugledamo samozavestnega in ošabnega možakarja, ki se dobro zaveda svojega mojstrstva. Po času Urbana VIII., ki mu je zaupal največje in najodgovornejše naloge, se je v času Inocenca X. njegova sreča nekoliko obrnila, saj je bil papež večji ljubitelj Algardija in Berninijevega velikega tekmeca Borrominija. Star položaj glavnega umetnika si je uspel Bernini povrniti s Fontano štirih rek (Fontana dei Quattro Fiumi) na Piazza Navona. Glas o Berninijevem talentu je segel vse do angleškega in francoskega dvora. Po slikanem trojem portretu enega največjih takratnih portretistov Van Dycka je izdelal marmorni portret Karla II., njegov pečat pa si je v Louvru in svojih portretih zaželel tudi 'sončni kralj' Ludvik XIV. S potovanja, kamor se je odpravil leta 1665, se je kmalu vrnil in delo 'na svojih otrocih', kot je imenoval Cathedro Petri in Trg sv. Petra, nadaljeval z isto vnemo.

Dela, ki so služila Berniniju kot zgled
Poleg izkušenj iz očetove delavnice je na kiparstvo mladega Berninija vplivalo tudi pozorno in spoštljivo proučevanje njegovega velikega predhodnika, renesančnega mojstra marmorja, Michelangela. "Ko sem bil mlad, mi je Annibale Carracci svetoval, naj vsaj dve leti izdelujem skice iz Michelangelove Poslednje sodbe, da bi tako razumel razporeditev mišic," se je spominjal kipar. Od renesančnega 'uomo universale' je prevzel ekspresivno izražena čustva in dinamičnost v nizanju kiparskih skupin. Baročni kipar je pozorno opazoval tudi Carraccijev klasicizem, Caravaggievo dramatiko in ekstatično vizijo Guida Renija. Izhodišče za interpretacijo starih mitov in nenazadnje oblikovanja človekovega telesa pa mu je predstavljala tudi helenistična plastika.
Čas razkriva resnico
Bernini se je ukvarjal s problematiko, ki je nasploh značilna za čas baročne umetnosti. V svojih delih je znal ujeti gibanje, dramatičnost, teatralnost in neposredni nagovor kipov, ki so v celoti zajeli gledalčeve čute. Nič manjši pomen kot forma in tehnika nista imeli v njegovem delu simbolika in alegorija. Omenimo le njegovo delo Resnica, ki jo razkriva čas, s katerim je izrazil svoje mnenje o Borrominijevem delu.
Motiv smrti in kiparjevo slovo
Pred Berninijevim slovesom omenimo še motiv smrti v njegovi umetnosti. Baročno dojemanje smrti ni bilo otožno ali pesimistično, ampak nič drugega kot začetek novega, pravega življenja, torej nekaj, česar se ni treba bati, ampak je treba kvečjemu slaviti. Tudi Berninijeve upodobitve smrti - gre za značilne okostnjake s krili in peščeno uro - so bila torej prava živa bitja, ki so pospremila človeka v onostranstvo. Kot tisto na grobnici papeža Urbana VIII. Berninijevo delo je bilo, zlasti na stara leta, ko je postal izredno duhovno in pobožno razpoložen, vedno zaznamovano s silno spiritualnostjo, ki jo prepoznamo, na primer, na Blaženi Ludovici Albertoni in doprsju Gabirela Fonseca.
Govani Lorenzo Bernini je umrl 28. novembra leta 1680. Pokopali so ga ob dveh ponoči ob razsvetljavi štirih bakel v cerkvi S. Maria Maggiore, kjer je s svojim očetom naredil prve kiparske korake.
Bernini, ki je v svojem življenju služil osmim papežem, se je tako poslovil v 82. letu starosti. Ne le Rim, ampak tudi preostali del stare celine sta tedaj izgubila enega največjih mož tistega časa. Za seboj je pustil veličastni opus, ki ga v zelo opeharjeni obliki predstavljamo v spodnji fotogaleriji.

















Harmonija je najlepša stvar na svetu in veličina ni odvisna od količine investiranega denarja, ampak veličine arhitektovega sloga in plemenitosti njegove ideje.

Gian Lorenzo Bernini

Noge naj bodo raje dolge kot kratke, moška ramena vedno nekoliko širša, kot se zdijo v resničnosti, glava pa malo manjša. Pri ženskih figurah pa naj bodo, nasprotno, ramena ožja in stopala raje manjša kot večja.

Gian Lorenzo Bernini
Gian Lorenzo Bernini: Apolon in Daphne, okoli 1622-1623 (Galerija Borghese v Rimu).
Gian Lorenzo Bernini: detajl Ugrabitve Perzefone, 1621-1622.
Gian Lorenzo Bernini: David, okoli 1623-1624 (Galerija Borghese v Rimu).
Gian Lorenzo Bernini: Meduzina glava, okoli 1630. Foto: EPA
Gian Lorenzo Bernini: Costanza Bonarelli (Berninijeva ljubica), okoli 1635 (Museo Nazionale del Bargello v Firencah).
Gian Lorenzo Bernini: Resnica, ki jo odkiva čas, 1646-1652 (Galerija Borghese v Rimu).
Gian Lorenzo Bernini: Fontana štirih rek, Piazza Navona v Rimu, 1648-1651. Foto: EPA
Gian Lorenzo Bernini: Zamaknjenje sv. Terezije v cerkvi Santa Maria della Vittoria, Rim, 1648-1652.
Gian Lorenzo Bernini: Detajl Zamaknjenja sv. Terezije v cerkvi Santa Maria della Vittoria, Rim, 1648-1652.
Gian Lorenzo Bernini: Baldahin v Cerkvi sv. Petra, Vatikan.
Gian Lorenzo Bernini: Cathedra Petri, okoli 1635-1665, c. sv. Petra.
Gian Lorenzo Bernini: Skica za konjeniški spomenik Ludvika XIV., okoli 1665-1667.
Gian Lorenzo Bernini: Portret Ludvika XIV., 1665. Hranjeno v Versaillesu.
Gian Lorenzo Bernini: Blažena Ludovica Albertoni, okoli 1671-1674, San Francesco a Ripa v Rimu.