Na poti v Španijo je Humboldt premeril vsak hribček. Povzpel se je na vsako goro. Od vsake skale je odbil košček za vzorec. S kisikovo masko je raziskal vsako jamo vse do zadnjega kotička. Domačini, ki so opazovali, kako je skozi okular sekstanta opazoval sonce, so ju imeli za poganska častilca zvezd in so ju obmetavali s kamni, tako da sta se morala zavihteti na konja in v galopu pobegniti.
Morda pa mrtvi ne govorijo več, ker so v močnejši resničnosti, ker se jim ta tukaj zdi kot sen ali kot polovičarstvo, kot davno rešena uganka, v zapletenost katere bi se morali ponovno zaplesti, če bi se hoteli gibati ali izražati v tej resničnosti. /.../ Smrt bo prišla kot spoznanje o neresničnosti. Takrat bo dojel, kaj sta prostor in čas, kakšna je narava ene same premice, kaj je bistvo števil. Morda tudi, zakaj se je sam sebi vedno zdel kot ne povsem uspešna iznajdba, kot kopija neprimerno resničnejšega človeka, ki jo je šibek iznajditelj postavil v čudno drugorazredni univerzum.
Zdi se mu namreč, da evklidski prostor ni, kakor to trdi Kritika čistega uma, sama forma našega nazora in torej predpisan vsem možnim izkušnjam, temveč da je fikcija, lep sen. Resnica da je zelo srhljiva: stavka, da se poljubni vzporednici nikdar ne dotikata, nikdar ni bilo mogoče dokazati, ni ga mogel dokazati niti Evklid niti kdo drug. Toda nikakor ni, kakor so vedno mislili, očiten! On, Gauss, da torej domneva, da ta stavek ne drži. Morda vzporednice sploh ne obstajajo. Morda prostor dopušča tudi to, da vzameš linijo in točko poleg nje in skozi to eno samo točko potegneš neskončno različnih vzporednic. Samo nekaj je gotovo: prostor je nagrbančen, ukrivljen in zelo čuden.
„Kadar koli te kakšna stvar prestraši, je najbolje, da jo izmeriš.“ Ta uvid Marcusa Herza, enega izmed članov konzorcija profesorjev, ki ga je za vzgojo svojih sinov Wilhelma in mlajšega Alexandra von Humboldta najela njuna mati, bi bil lahko privzet za izhodišče in obenem jedrno misel romana o dveh značajsko zelo različnih možeh, prijateljih z diametralno različnima načinoma življenja, ki sta v istem obdobju prispevala nekaj temeljnih spoznanj in s tem pomagala razumeti delovanje našega sveta in celotnega vesolja.
„Hrib za katerega ne veš, kako visok je, žali njegov razum in ga spravlja ob živce. /.../ Uganke, naj je le še tako majhna, pa res ne puščamo ležati ob poti.“ -, se spustil v vsako jamo in vsakih nekaj kilometrov izmeril zračni tlak in nabral nekaj vzorcev kamnin, naj zapišem: „Toda ko so mimo njiju hitela prva predmestja Berlina in si je Humboldt predstavljal, kako Gauss prav zdaj opazuje nebesna telesa, katerih tirnico zna povzeti s preprostimi formulami, nenadoma ne bi več mogel reči, kdo izmed njiju je prepotoval daljave in kdo je vedno ostajal doma.“Daniel Kehlmann, ki je pri komaj 28 letih zaslovel z romanom Jaz in Kaminski, je roman Izmera sveta zasnoval kot literarizirano biografijo, v kateri je resnična dejstva iz življenja Gaussa in Humboldta nekoliko selektivno izbral in okoli njih spletel zabavne peripetije. Izognil se je pogosto zlorabljeni groteskni stilizaciji oseb 'norih' znanstvenikov in svoja glavna lika naredil za posrečeno in verodostojno mešanico (prepametnih) znanstvenih posebnežev in običajnih smrtnikov, ki jih običajno mučijo takšne in drugačne preganjavice in težave pri urejanju 'infrastrukture' svojega življenja.
Tako spoznamo Gaussa, imenovanega knez matematikov, astronoma, geodeta, skoraj 'po naključju' tudi fizika (ta naključnost bo pojasnjena skoraj nemudoma), ki je bil kljub velikemu umu materin sin, ki se je nenehno bal njene smrti in ki se je skoraj sadistično znašal nad vsemi bližnjimi – neumnim sinom Eugenom in grdo hčerko Thereso, ki je vendar nihče ne bo hotel poročiti -, kadar ti niso bili sposobni slediti njegovim mislim. Zdaj torej drobna zastranitev, posvečena naključnostnemu trenutku Gaussove kariere fizika. Gaussu, ki ga je že pri tridesetih začelo skrbeti, da mu peša um in da mu nikoli več ne bo uspelo narediti kaj tako veličastnega, kot je bila njegova študija Disquisitiones Arithmeticae, ki jo je sam imenoval višja aritmetika in ki velja za temeljno teorijo števil, se je prav na eni izmed tako osovraženih voženj s kočijo zgodilo naslednje: „Na povratku iz Berlina, ko mu je od zibanja kočije postalo slabo kot še nikoli, si je poskušal pomagati tako, da je podrobno razmišljal o tresljajih, sunkih in zibanju. Počasi mu je uspelo, da si je predstavljal, kako posamezni deli vplivajo drug na drugega. /.../ ob tem je dojel princip najmanjše možne prisile: vsak gib je tako dolgo sledil gibanju celotnega sistema, kolikor dolgo je bilo to le mogoče. /.../ Tako je torej postal fizik.“
Povsem drugačen je bil Humboldt, ki je verjel, da lahko velika spoznanja o planetu Zemlja, o vztrajanju življenja tudi v najbolj neugodnih razmerah in predvsem o možnosti zanikanja geološke teorije neptunizma doseže le z mučenjem svojega telesa. Lahko bi ga imenovali celo 'delovni fašist in sadist', ob tem pa je bil kot veliki pustolovec tudi priljubljen lik žurnalistov z vsega sveta. Pozabimo za trenutek na anekdote o skorajšnji smrti zaradi raziskovanja jam in visokih južnoameriških gorah zaradi pomanjkanja kisika, zaradi zastrupitev ob bregovih Orinoka ali vztrajanja na palubi v najbolj viharnem vremenu, ko pa je bilo vendar treba vsakih nekaj minut preveriti zračni tlak.
Z drobno anekdoto o raziskovanju potovanj električnih impulzov po človeških živcih, ki se je dogodila v domači dnevni sobi, Kehlmann najbolje ilustrira Humboldtov fatalistični odnos do dela znanstvenika. Humboldt je domačemu služabniku naročil, naj mu na hrbtu zareže v kožo, da bosta nastali rani in naj na eno položi košček cinka, na drugo pa srebro. Sledilo je: „Njegove hrbtne mišice je spreletelo boleče utripanje, vse gor do glave. S tresočo se roko je zapisal: Musculus cucularis, zatilnica, nazobčano nadaljevanje hrbtenice. Nobenega dvoma ni, da je na delu elektrika. Še enkrat srebro! /.../ Služabnik je na hrbet položil štiri mrtve, skrbno očiščene žabe. Zdaj pa dovolj, je rekel, saj sva vendar kristjana. Humboldt se ni zmenil zanj in je ukazal: Spet srebro! /.../ Zagrizel je v blazino, blago je bilo mokro od njegovih solz. Služabnik se je histerično hihital, Humboldt si je hotel delati zapiske, toda njegove roke so bile prešibke.“
Več vidikov kritike nemštva
Roman Izmera sveta je obenem tudi kritika nemštva oziroma nemške družbe na začetku 19. stoletja oziroma vseh, ki so vodili proces restavracije po Dunajskem kongresu. Ta kritika se izkazuje v več elementih. Zaznamo jo v več zelo subtilnih, a nekoliko šegavih opazkah, ki namigujejo na tedaj tudi drugod po Evropi razširjeno mnenje, da je nemška filozofska misel oziroma nemška duša nekaj posebnega: „Obstaja namreč površna in globlja resnica, je rekel Ehrenberg, ravno kot Nemec to še kako dobro ve.“ Ta kritika je očitna tudi v sovraštvu obeh mož do Berlina, pruske prestolnice, kjer se pod pokroviteljstvom, 'uglednih' mož dogajajo nesmiselni 'špalirji' in sprejemi in kjer se je sredi omrežja sivih hiš težje orientirati kot sredi deževnega gozda.
In na vsezadnje je kritika vsebovana v 'razkritju' mož, ki so bili odgovorni za delovanje Svete alianse, mednarodnega zavezništva velesil, ki je skrbelo za varovanje evropskega sistema držav pred revolucionarnimi oziroma liberalnimi idejami. Najprej je tukaj Alexandrov brat Wilhelm von Humboldt, ugledni diplomat, v zvezi s katerim pa Kehlmann namiguje na njegovo že od rojstva izkazovano sadistično naravo, katere pa njegovi topoglavi in ozkogledi bližnjiki niso (niso hoteli) spregledali. Izsek iz otroštva obeh bratov: „Nekoč je mlajšega brata zaklenil v omaro v odročni sobi. Ko je služabnik malega naslednji dan našel tam napol nezavestnega, je ta trdil, da se je sam zaklenil v omaro; vedel je, da mu ne bi nihče verjel, če bi povedal po resnici.“ Zadnji del tega vidika izražanja kritike pa je vsebovan v popisu Alexandrovega 'častnega' potovanja po carski Rusiji, kjer mu govorijo, da uživa vso svobodo, ki pritiče znanstveniku, a kjer ne sme niti koraka storiti sam in kjer ga, velikega nasprotnika suženjstva, neusmiljeno boli, ko skozi okna drveče kočije vidi nesrečnike v sibirskih delovnih taboriščih Nikolaja I., s katerimi sam, četudi popolnoma svoboden, ne sme spregovoriti niti besede.
Uspeh romana, ki so ga pri založbi Modrijan in v prevodu Amalije Maček izdali leta 2007, ne preseneča. Gre namreč za neizrekljivo zabavno in sproščeno branje, ki pa vsebuje prefinjeno odmerjene odmerke subtilne družbenopolitične kritike in izsekov iz znanosti, s katero sta se ukvarjala Carl Friedrich Gauss in Alexander von Humboldt, ki tako zabavna v resničnem življenju zagotovo nista bila, a zagotovo se bo na pot odkrivanja njune prave osebe, tako pa tudi na pot odkrivanja nekaterih od temeljev sodobne znanosti, odpravilo več ljudi, kot bi se jih, če roman ne bi nikoli izšel.
Na poti v Španijo je Humboldt premeril vsak hribček. Povzpel se je na vsako goro. Od vsake skale je odbil košček za vzorec. S kisikovo masko je raziskal vsako jamo vse do zadnjega kotička. Domačini, ki so opazovali, kako je skozi okular sekstanta opazoval sonce, so ju imeli za poganska častilca zvezd in so ju obmetavali s kamni, tako da sta se morala zavihteti na konja in v galopu pobegniti.
Morda pa mrtvi ne govorijo več, ker so v močnejši resničnosti, ker se jim ta tukaj zdi kot sen ali kot polovičarstvo, kot davno rešena uganka, v zapletenost katere bi se morali ponovno zaplesti, če bi se hoteli gibati ali izražati v tej resničnosti. /.../ Smrt bo prišla kot spoznanje o neresničnosti. Takrat bo dojel, kaj sta prostor in čas, kakšna je narava ene same premice, kaj je bistvo števil. Morda tudi, zakaj se je sam sebi vedno zdel kot ne povsem uspešna iznajdba, kot kopija neprimerno resničnejšega človeka, ki jo je šibek iznajditelj postavil v čudno drugorazredni univerzum.
Zdi se mu namreč, da evklidski prostor ni, kakor to trdi Kritika čistega uma, sama forma našega nazora in torej predpisan vsem možnim izkušnjam, temveč da je fikcija, lep sen. Resnica da je zelo srhljiva: stavka, da se poljubni vzporednici nikdar ne dotikata, nikdar ni bilo mogoče dokazati, ni ga mogel dokazati niti Evklid niti kdo drug. Toda nikakor ni, kakor so vedno mislili, očiten! On, Gauss, da torej domneva, da ta stavek ne drži. Morda vzporednice sploh ne obstajajo. Morda prostor dopušča tudi to, da vzameš linijo in točko poleg nje in skozi to eno samo točko potegneš neskončno različnih vzporednic. Samo nekaj je gotovo: prostor je nagrbančen, ukrivljen in zelo čuden.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje