Hermann Hesse je dolga leta sanjal o potovanju po Italiji. Več kot trideset let je imel, ko se mu je leta 1901 želja končno izpolnila. In po koncu potovanja je vedel, da se želi vrniti. Že čez dve leti se je tako spet znašel v Benetkah. A nekaj ga je grozno zmotilo. "Campanile vendar grozno manjka!" je menda vzkliknil. Ja, tega leta znamenitega zvonika na Trgu sv. Marka ni bilo. 14. julija 1902 se je zrušil. Že istega večera pa je beneški župan Grimani odločil, da ga bodo obnovili oziroma ponovno zgradili. "Kakršen je bil in kjer je bil." To naj bi bilo vodilo obnove, ki se je v zgodovino vpisala kot eden precedenčnih primerov rekonstrukcije zgodovinskih stavb.
Nekaj več kot pol stoletja pozneje, natančneje leta 1964, so potem prav tako v Benetkah sprejeli mednarodno listino spomeniškega varstva. "Kot žive priče stoletnih tradicij ljudstev prenašajo spomeniki sporočilo preteklosti v sedanjost. Človeštvo, ki se bolj in bolj zaveda pomena univerzalnih vrednot, vidi spomenike kot skupno dediščino celotnega človeštva in se obenem čuti odgovorno, da te spomenike ohrani za prihodnje generacije. Obvezani smo, da generacijam, ki prihajajo, predamo celovito ohranjene in avtentične spomenike." Takšna je dikcija začetka listine, ki je resda do danes ostala vodilo arhitekturnih rekonstrukcij, ki pa ni mogla preprečiti v zadnjih letih vedno bolj burne razprave o ideološkem pomenu rekonstrukcij.
Začelo se je že v antiki
Razstava Zgodovina rekonstrukcij - rekonstrukcija zgodovine v münchenski Pinakoteki moderne umetnosti se prek predstavitve več deset obnovitev stavb ali spomenikov ukvarja z vprašanjem, kdaj je odločitev za obnovo pravilna in kakšna naj bo. Čeprav se termin spomeniške rekonstrukcije uveljavlja od 19. stoletja, ko se uveljavlja težnja po "arheološki rekonstrukciji" oziroma rekonstrukciji, ki ničesar ne spreminja, pa so znani primeri rekonstrukcij znani že iz antike. Tako je na primer znano, da so tempelj boga Zevsa v Olimpiji vsaj dvakrat na novo postavili. Nenavadnejši pa je primer japonskega svetišča Ise, ki so ga po prvi postavitvi leta 690 vsakih dvajset let v bližini prejšnje lokacije postavili znova. Identičnega in zgrajenega v enaki tehniki, kot je bil izvirni.
Avtor razstave, münchenski zgodovinar arhitekture Winfried Nerdinger, je sicer zagovornik bolj 'rahle' razlage pojma rekonstrukcija. Meni, da ni treba povsem slediti konturam izvirnega spomenika. Kot bi poslušali zagovornike trenutno še aktualnega načrta za obnovo berlinskega mestnega gradu, ki predvideva 'svobodno' oblikovanje ene izmed stranic objekta, Nerdinger meni. "Kadar gre predvsem za ohranitev spomina, ni povsem nujno, da je arhitektura rekonstrukcije povsem zvesta izvirniku," pravi Nerdinger, ki želi z razstavo opozoriti na to, da je razprava o rekonstrukcijah vedno tudi ideološka. To morda najbolje ponazori popolno odobravanje odločitve za obnovo v drugi svetovni vojni porušenega varšavskega starega mestnega jedra, medtem ko se je o upravičenosti obnove zgodovinskih objektov v Berlinu vedno na veliko razpravljalo. In takšne razprave so povsod po svetu, kar razstava, ki bo na ogled do 31. oktobra, ponazori s skoraj 300 primeri obnove z vsega sveta.