Gary Marshall, režiser na misiji uničevanja najpriljubljenejših ameriških praznikov, se tudi v Materinskem dnevu drži preizkušene sheme. Na kup je zbobnal tako veliko jato zvezdnikov, da nikomur od njih ni bilo treba dodeliti natančno izrisanega karakterja. Nametal jih je v zgodbo, v kateri so vsi med seboj povezani v ohlapno mrežo, a se nikomur v resnici ne zgodi nič pomembnega ali duhovitega. Težko je gledati, kako zelo se Materinski dan trudi, da bi iz neduhovitega scenarija (pod katerega so podpisani kar štirje ljudje) iztisnil kanec komedije - pa mu niti v prizoru dejanskega standupskega nastopa ne uspe skupaj spraviti ene same solidne šale. Jon Lovitz z majhnim psičkom v naročju, redneck s polnimi usti ocvrtega piščanca, odrasel moški v rožasti kopalni halji - to so vrhunci situacijske komedije in vizualnih štosov, ki jih lahko pričakujete od filma.

V igralski zasedbi ne manjka dobrih igralcev, a niti eden izmed njih ni solidno izkoriščen. Morda pa nas Jennifer Aniston kaznuje, ker je v drami Cake (2014) nismo sprejeli kot resno igralko?

Nazaj k zgodbi: skupina mamic mora skozi življenje krmariti pod pezo težkih eksistencialnih stisk tipa "moj bivši se je poročil z dvajsetletno mladenko, ki v resnici ni videti dosti mlajša od mojega zglajenega obraza" ali pa "fant me ima tako rad, da me je že petkrat zasnubil". Za popestritev je med njimi tudi vdovec (Jason Sudeikis) z dvema hčerkama, ki je najbrž ušel naravnost iz petdesetih in je zato v zadregi, ko mora dekletoma v trgovini kupiti tampone.

Nad vsem skupaj kot nekakšen Veliki brat s televizijskih zaslonov zre Julia Roberts, ki jo je v sodelovanje najverjetneje prisilil star dolg do Garyja Marshalla (ne nazadnje je bil on tisti, ki jo je med zvezde izstrelil s Čednim dekletom). V vlogi voditeljice z zamrznjenim nasmeškom z malih zaslonov prodaja kičast, cenen nakit. Na prvi pogled njena zgodba s preostalimi nima nobene zveze, a ko že tretjič z odsekanim glasom pripomni, da nima otrok, postane jasno, da jo bomo "sparčkali" s Kristin (Britt Robertson), ki je bila posvojena in svoje prave mame ne pozna. (Ob tem, da ima kljub srečnemu otroštvu pri krušnih starših globoko vsajen "strah pred zapustitvijo", zaradi katerega se ne upa poročiti, lahko samo zavijemo z očmi. Dvojno, ker nam film niti ne pusti, da bi to dojeli sami, ampak take poppsihološke uvide eksplicitno razloži). V resnici se vsak ključni obrat in zaplet zgodbe nakazuje vsaj pol ure, preden se zares zgodi, zato se zdi Materinski dan še veliko daljši od svoje dveurne minutaže.

Najbolj žaljiv je film verjetno v svojih zgrešenih, očitnih poskusih naprednosti: samozadovoljno nam ponudi lezbični par in medrasni par. Kate Hudson in Sarah Chalke igrata sestri, ki sta srečni v svojih "modernih zvezah": Jesse (Hudson) se je ustalila z Indijcem, s katerim imata dva otroka, Gabi (Chalke), ki je njena soseda, pa je poročena z žensko. Te "podrobnosti" že vrsto let skrivata pred svojimi starši, ki so iz Teksasa, kar je očitno sinonim za zahojene rasiste in homofobe. Ko se roditelja nekega dne s svojo prikolico nenapovedano prikobalita na obisk, sta se solidna, cenjena igralca Margo Martindale in Robert Pine prisiljena poniževati v prizorih situacijske komike, ki jih je težko gledati brez zadrege v njunem imenu.

Rasistična zagata se razplete, ko rasistična babica ugotovi, da ima mama njenega novega zeta, Indijka iz Las Vegasa, predsodke do belcev, zaradi česar se takoj bolje razumeta: dve različni obliki rasizma se med seboj izničita, nam očitno dopoveduje Marshall. In ker v zgodbi že ima nebelca (v Atlanti očitno ni nobenih drugih temnopoltih ljudi), ga Marshall priročno uporabi še za en skeč na temo rasnega profiliranja, ki dokazuje, kako noro smešen je rasizem: lokalne oblasti Russella (Aasif Mandvi) avtomatično obravnavajo kot ugrabitelja, dokler ena od policistk v njem ne spozna svojega zdravnika.

Neprebavljiva peripetija svoj adrenalinski vrhunec doseže v dveh prizorih: v prvem se Jennifer Aniston roka zatakne v avtomatu s čokoladicami (kar je v resnici zelo dober indic tega, koliko se v filmu dejansko zgodi), v drugem pa prej neodločna protagonistka dobi svojo sanjsko poroko - kajti poroke so, še vedno, končni cilj in življenjska izpolnitev vsake ženske. Svojih karier se oklepajo samo tiste ubožice, ki nimajo moža in otrok (imajo pa zato grozljive, v čelado pristrižene lasulje, sklepajoč po liku Julie Roberts).

Materinski dan je predolgočasen in prerazvlečen, da bi iz kogar koli izvabil nasmešek, a obenem tudi preveč neškodljiv, da bi koga zares razjezil ali užalil. Tudi po tehnični plati ni videti kot izdelek zverziranega veterana, ki ima pod pasom že več kot petnajst filmov, med drugim uspešnici Beaches (1988) in Frankie and Johnny (1991): prizori so predolgi, posamezne sekvence neelegantno zmontirane in podložene z generično glasbo, nasnetega dialoga pa je ogromno. Pri vsem skupaj je še najbolj žalostno to, da nas 81-letni Marshall skuša sam spomniti na svoje boljše čase: zakaj bi sicer na Julio Roberts poleg lasulje prilepil še vlogo za Hectorja Elizonda?

Pod črto: če bi radi naredili kaj lepega za svojo mamo, ji prihranite skupni ogled tega filma.

Ocena: 2; piše Ana Jurc