Palačo, ki je nekoč služila kot domovanje doža trgovske in pomorske velesile, so začeli restavrirati leta 2007. V okviru obnove, za katero so doslej namenili 2,5 milijona evrov, so med drugim očistili del marmornih zidov palače in ob tem odkrili sledove polihromacije ter pozlate.

Prav tako so restavrirali zidove na notranji strani dvorišča in tiste v cerkvi sv. Nikolaja, ki je nekoč služila kot zasebna doževa kapela. V tej so prenovili tudi vodovod, čiščenje pa je razkrilo sledove pozlate, raznobarvne marmorje in sledi barv, ki so imele pomembno vlogo v okrasju celotne palače.

Doži (beseda dož oziroma Doxe izvira iz latinske besede Dux - vojvoda) so stali na čelu Benetk več kot tisoč let, vse do francoske zasedbe mesta pod Napoleonom. Današnjo podobo je Doževa palača, mimo katere se sprehodimo, če gremo od bazilike sv. Marka proti eni glavnih turističnih atrakcij mesta, Mostu vzdihljajev, dobila pretežno v 14. stoletju, pročelje, ki se ozira proti Piazetti, pa je večinoma delo 15. stoletja.

Postavitev temeljnega kamna in serija požarov, ki stavbi niso dali miru
A začetek zgodovine palače sega precej dlje nazaj. Prva zasnova sega v prvo desetletje 9. stoletja, čas, ko je Benetkam vladal dož Angelo Partecipazio. Stavbo je leta 976 uničil požar, ki sta mu sledila nova gradnja in še eno uničenje v požaru leta 1106. V 70. letih 12. stoletja se je v času doža Sebastiana Zianija znova začela prenova in stavba je dobila značilno beneško-bizantinsko formo. Dve nadstropji sta se raztezali po treh krilih. Gre torej za zasnovo, ki jo poznamo še danes.
Eno krilo teče ob Riu Palazzu, osrednjo pročelje gleda proti morju, zahodno pročelje pa na Piazzetto. Mesto četrtega trakta zapira sama bazilika, ki se je s palačo 'staknila' leta 1438. Dož je imel svoje prostore na vzhodni strani, sodišče v zahodnem krilu, na jugu pa so bili prostori zakonodajnega velikega sveta.

Vse več plemičev zahteva več prostora
Potreba po obnovi se je pokazala ob vse večjem naraščanju števila plemičev, saj je bilo treba povečati dvorano, namenjeno velikemu svetu (Maggior Consiglio). Začetek prezidave datiramo v leto 1340, ko so nekje v roku tridesetih let prenovili južno krilo. Pozneje je novo podobo dobilo tudi južno pročelje, ki so ga zaznamovali z značilnimi velikimi šilastoločnimi arkadami s poznogotskimi kapiteli. Nadstropje višje so postavili za polovico ožje arkade s pečatom t. i. gotica fiorita (za beneško arhitekturo značilnega gotskega okrasja, ki ga najdemo v številnih krajih, nekoč pod beneško oblastjo). Nad arkadami je širok pas, okrašen z opečnatim vzorcem iz belega, rožnatega in sivega marmorja ter velikimi šilastimi okni, povsem na vrhu pa stavbo sklepa še friz s cinami. Temu vzoru je sledila tudi prezidava zahodnega krila.

Nazaj k prvotni gotski podobi
Leta 1483 je požar uničil preostanek Zianijeve palače in tako je dvorišče in večina notranjščine doživela prenovo v renesančnem slogu. Dokončno podobo je palača nekako dobila do leta 1550, a ognjeni zublji tudi tokrat niso dolgo počivali. Doževo palačo je v letih 1574 in 1577 močno poškodoval še en požar in razpisali so natečaj za novo gradnjo. Znani arhitekt Andrea Palladio, čigar arhitektura je imela močan vpliv na angleško, francosko in sploh celotno evropsko stavbarstvo, je predlagal elegantno klasično renesančno stavbo, a na koncu so se odločili, da palači vrnejo staro podobo v gotskem slogu, torej tako, ki jo gledamo še danes.